Z znanstveno monografijo o ljubljanskem nadškofu metropolitu dr. Jožefu Pogačniku (1902–1980) je namreč zaživela nova knjižna zbirka Testes temporum – Priče časov, ki se navdihuje po znamenitih, a žal ugaslih zbornikih Simpoziji v Rimu (1988–2009, 23 monografij). Zbirka bo poleg temeljite predstavitve vidnejših osebnosti dala mesto obravnavi važnejših ustanov in spornih ali spregledanih tem iz zgodovine Cerkve na Slovenskem.

V prvi knjigi zbirke so zbrani prispevki 19 avtorjev, ki prinašajo različne vidike življenja in delovanja nadškofa Pogačnika in pričajo o njegovem izrednem pomenu za slovenski cerkveni in družbeni prostor. Gostje literarne matineje bodo Pogačnikov naslednik na sedežu ljubljahnskega nadškofa Stanislav Zore, dr. Matjaž Ambrožič, Simona Gregorčič, dr. Bogdan Kolar in dr. Brane Senegačnik. Z njimi se bo pogovarjal urednik monografije dr. Dejan Pacek.

Monografija o nadškofu Jožefu Pogačniku. FOTO: Celjska Mohorjeva družba

Prav dr. Pacek, prodorni cerkveni zgodovinar mlajše generacije, pa je pisec poglobljenega prispevka o nadškofu Pogačniku, ki smo ga objavili v marčni številki Družinine mesečne priloge Slovenski čas (tudi v spomin na obletnico Pogačnikove smrti 25. marca 1982). Nadškof Pogačnik je kot ljubljanski ordinarij opravil izjemno in nenadomestljivo delo, res pa je, da se je v lastnih cerkvenih vrstah pogosto soočal z očitkom, da je preveč »spravljiv« v odnosu do komunističnih oblastnikov, ki so sicer bíli sistematičen bolj proti veri in Cerkvi. Iz Packovega prispevka objavljamo tisti del, v katerem navaja razloge, ki so nekdanjega ljubljanskega nadškofa vodili pri odnosu do nosilcev oblasti.

S sebi lastnim realizmom in modrostjo je iskal pravo mesto Cerkve v družbi, kot je v poslovilnem govoru ob Pogačnikovi krsti presodil njegov dolgoletni sodelavec, ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič.

Privrženost socialistični družbi »s srcem in voljo«

Med razlogi za Pogačnikovo spravljivost do komunistične oblasti na prvo mesto umeščamo dejstvo, da je bil socialistični samoupravni družbi privržen »s srcem in voljo«, kar je dal večkrat in jasno vedeti. S sebi lastnim realizmom in modrostjo je iskal pravo mesto Cerkve v družbi, kot je v poslovilnem govoru ob Pogačnikovi krsti presodil njegov dolgoletni sodelavec, ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič. Močno se je zavedal usodne povezanosti slovenskih kristjanov z usodo svoje domovine Slovenije in Jugoslavije. V želji po »pravi svobodi« domovine in Cerkve si je zavestno in vztrajno prizadeval za aktivno sožitje oblasti in Cerkve v Sloveniji oz. Jugoslaviji in je temu cilju podvrgel vse drugo. Vedno je bil pripravljen mirno, kulturno in strpno graditi »mostove sožitja«, oblasti pa je šel na roko tudi s tem, ko je, izraženo v režimskem novoreku, »vztrajno zavračal ekstremizem klerikalnih teženj«, to je priostrene kritike položaja vernikov in Cerkve v jugoslovanskih in še posebej slovenskih razmerah. Slovenska oblast mu je posthumno dala javno priznanje za iskreno prizadevanje, da bi bili »odnosi med samoupravno družbo in Cerkvijo na Slovenskem zgledno urejeni«. Zavedela se je, da je nadškof Pogačnik v tem smislu pomembno vplival na Cerkev v slovenskem prostoru, duhovščino med slovenskimi izseljenci, na dogajanje znotraj Jugoslovanske škofovske konference, navsezadnje pa tudi na odnose med Jugoslavijo in Svetim sedežem.

Kardinal dr. Franc Rode v svojih spominih omenja Pogačnikov strah pred partijo, »ki ga je paraliziral«, kot posledico prestanih zapornih kazni.

Kje najti še druge razloge za Pogačnikov spravljiv odnos do komunističnega režima, ki je bil potrjen z vrsto lojalnostnih izjav in se je tako očitno razlikoval od polemične drže zagrebškega nadškofa Franja Kuharića? Kardinal dr. Franc Rode v svojih spominih omenja Pogačnikov strah pred partijo, »ki ga je paraliziral«, kot posledico prestanih zapornih kazni.

Nadškof Pogačnik v Vatikanu na zasedanju 2. vatikanskega cerkvenega zbora leta 1965 (levo škof Maksimiljan Držečnik, desno škof Janez Jenko). FOTO: arhiv Družine

Vendar ne smemo spregledati še enega pomembnega dejavnika: interesa Svetega sedeža za stabilno in neodvisno Jugoslavijo, ki se je potrjeval od začetka 60. let naprej. Država je od tedaj predstavljala »eksperimentalni teren« prilagajanja katolicizma socialističnim družbenim ureditvam. Z računico glede nadaljevanja lastne ostpolitik je Sveti sedež jugoslovanskim škofom naložil skrb za vzdrževanje normalnih odnosov z režimom ter jih spodbujal k realnejšemu in bolj pozitivnemu pristopu do oblasti. Ob tem lahko le ugibamo, koliko je k spremembi na osebni ravni, ko je veliko nezaupljivost do oblasti z začetka nadškofovske službe v njenem sklepnem delu nadomestilo nekritično pritrjevanje, prispevala okoliščina, da je njegov obisk Rima sovpadel z avdienco jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita pri papežu Pavlu VI. 29. marca 1971. Ob prvem uradnem obisku voditelja katere od socialističnih držav v Vatikanu je mogel po lastnih besedah doživeti »veličastnost trenutka«. Mogoče si je predstavljati, da je ta izkušnja dodatno okrepila njegovo zaupanje v nadaljnje urejanje položaja Cerkve in vernikov v Jugoslaviji.

K sodelovanju in pomirljivemu stališču do oblasti sta ga prvenstveno nagibala humanistično prepričanje in narodna zavest.

Pri globoko razmišljujoči in čuteči osebnosti, kar je nadškof Pogačnik nedvomno bil, so še večjo vlogo kot enkratne osebne izkušnje imele temeljito premišljene ideje in dogodki. Iz njegovega govora na novoletnem sprejemu za verske skupnosti na povabilo Komisije SR Slovenije za verska vprašanja 26. januarja 1972 je tako moč razbrati, da sta ga k sodelovanju in pomirljivemu stališču do oblasti prvenstveno nagibala humanistično prepričanje in narodna zavest. Kot kaže, se je prva oplajala ob dokumentih drugega vatikanskega koncila, posebej v koncilski izjavi o verski svobodi Dignitatis humanae, druga pa se je budila pod vtisom zadušitve tako imenovane hrvaške pomladi, katere posredna žrtev je bila tudi tamkajšnja Cerkev, ter delovanja močnih protislovenskih struj v Italiji in Avstriji.

Nadškof Jožef Pogačnik. FOTO: Nadškofijski arhiv Ljubljana

Navedimo dva najbolj značilna izseka omenjene izjave: »Našo širšo domovino pretresajo preizkušnje. Mislim, da je Slovenija v tem nemiru dokaj miren otok. Dogodki zadnjih dni pa nas morajo vse še bolj prepričati, kako življenjsko nujna je za nas vse, za Slovence še posebej, skupna Jugoslavija. Kar je pred desetletji dejal neki slovenski politik [Anton Korošec, op. a.], velja še danes, da je celo najslabša Jugoslavija za nas Slovence najboljša rešitev.«

In nadalje: »Zavedamo se, da živimo v isti družbi, v isti narodni družini, čeprav smo različnega mišljenja in deloma celo nasprotnih ideologij. Pa druži nas isti imenovalec: človeško dostojanstvo, ki ga moramo spoštovati v vsakem človeku, in druži nas ista narodna kri, ki bi nas morala, posebno, ker smo često ogroženi, tako tesno družiti, da bi med nami ne smelo biti sovraštva in mržnje, zakaj mržnja je predhodnik narodne smrti.«

»Verni mladini želim, da bi bila mladostno pogumna, radikalna, dosledno katoliška in naj ljubi svojo domovino takšno, kakršna je.«

Nadškof Pogačnik je osebni pogled na odnos med pripadnostjo domovini in Cerkvi, ki je bil vse prej kot nezapleten, saj je odnos oblasti do katoličanov narekoval borbeni marksistični ateizem (resda ublažen s političnim pragmatizmom), leta 1977 strnil v naročilu mladim bralcem Ognjišča: »Verni mladini želim, da bi bila mladostno pogumna, radikalna, dosledno katoliška in naj ljubi svojo domovino takšno, kakršna je.« Manjkajoči del odgovora na zgornje vprašanje prepoznamo v oceni iz nekrologa Pogačniku v Delu, da je k odnosom med Cerkvijo in oblastjo pokojni nadškof »pristopal z velikim realizmom, zavedajoč se zgodovinske danosti revolucije«. Za nadškofove kritike je drugo veljalo celo bolj kot prvo.

Celoten prispevek dr. Dejana Packa, urednika monografije o nadškofu Pogačniku, je objavljen v marčni številki Slovenskega časa.