Nadškof dr. Jožef Pogačnik. FOTO: Last nadškofijskega arhiva Ljubljana.


Ob 40. obletnici smrti nadškofa metropolita dr. Jožefa Pogačnika je Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete Univerze v Ljubljani na pobudo Dejana Packa pripravil dvodnevni znanstveni posvet. Bil je v sredo, 21. oktobra, in četrtek, 22. oktobra, na daljavo (po spletu).

Predavatelji so predstavili in ovrednotili delo, ki ga je nadškof dr. Jožef Pogačnik opravil za ljubljansko škofijo in Cerkev na Slovenskem. Udeležencev je bilo sedemnajst ter še dekan TEOF dr. Janez Vodičar, nadškof Stanislav Zore, ki je imel uvodni pozdrav in je prisostvoval prvemu dnevu posveta, ter študenti TEOF.

Nadškof metropolit Jožef Pogačnik, ki je umrl 25. marca 1980, je bil od leta 1964 na čelu ljubljanske krajevne Cerkve in od leta 1968 ljubljanske cerkvene pokrajine, katere sufragana sta postala mariborski in koprski škof. Za najvišji cerkveni službi znotraj slovenskih meja ga je pripravila temeljita teološka izobrazba na univerzi v Innsbrucku, kaplanska leta v Kranju in ljubljanskem Trnovem, vzgajanje mladih v ljubljanskem Marijanišču, uredniško, pisateljsko in pesniško udejstvovanje, katehiziranje na ljubljanskem učiteljišču, dolga leta osamitve in trpljenja v ječi, nato pa spet obnovljeno delovanje v škofiji, dokler ni postal njen generalni vikar ter s tem desna roka Božjega služabnika nadškofa Antona Vovka.

Imenovanje za nadškofa drugega najpomembnejšega cerkvenega središča v tedanji državi mu je zagotovilo mesto podpredsednika Jugoslovanske škofovske konference, ki jo je nekaj let tudi vodil. Pri tem je skrbel za uresničitev tako enotnosti jugoslovanskega episkopata kot upravičenih interesov svoje nadškofije in metropolije.

Skoraj sedemnajst let njegove nadpastirske službe je bilo v marsičem pomembno za razvoj Cerkve na Slovenskem vse do danes. Ljubljanska nadškofija je pod njegovim vodstvom vstopila v koncilsko in pokoncilsko obdobje. Slednjega je zaznamovala liturgična reforma, velik porast števila duhovnikov, vzpon verskega tiska, vse bolj razvejana pastoralna in katehetska dejavnost.

Zaradi svojega izpostavljenega položaja v cerkveni hierarhiji je nadškof Pogačnik nosil glavnino odgovornosti pri reševanju odprtih vprašanj med Cerkvijo in oblastjo v Sloveniji.

Nasilje nad Pogačnikom

Tamara Griesser Pečar je raziskala nasilje komunističnega režima nad Pogačnikom, obsodbe in zapor. Do leta 1961 se je znašlo na zatožni klopi 429 duhovnikov, od teh je bilo 339 obsojenih na zaporno kazen, 73 pa na denarno. Nekateri duhovniki so bili večkrat kaznovani, med njimi tudi poznejši ljubljanski škof dr. Jožef Pogačnik.

Prvič ga je Ozna aretirala januarja 1946 zaradi »politike«. Takrat je bil ravnatelj Marijanišča. V zapor na Miklošičevi so ga pripeljali šele, ko je bil odrejen zapor 29. maja 1946. Razprava na okrožnem sodišču v Ljubljani se je začela 19. avgusta 1946. Obtožnica mu je očitala, v stilu prijave Ozne 28. maja 1946: prvič, da je bil duhovni vodja Dijaške zveze na učiteljišču v Ljubljani; drugič, da je kot ravnatelj in katehet Marijanišča vplival na dijake z lažno propagando proti OF, da se niso udejstvovali v OF, ampak so povečini vstopili v domobranstvo in policijo. Marijanišče da je bilo center propagande za izključitev dijakov iz vseh srednjih šol v Ljubljani, ki so delovali za OF oziroma ki so bili osumljeni, da delujejo za OF. S tem, da je »za časa okupacije politično sodeloval z organi sovražnikove oblasti in jim s tem pomagal pri izvajanju prisilnih ukrepov zoper prebivalce Jugoslavije«.

Tretjič, da je imel v učiteljišču vohune, ki da so mu poročali o obnašanju dijakov. Četrtič, da je sokriv, da je bil prof. Venčeslav Čopič 5. novembra 1942 aretiran in potem poslan v internacijo. Vrnil se je po italijanski kapitulaciji. Pogačnik naj bi bil s tem »pomagač pri ovadbi zoper Jugosl. državljane, kar je imelo za posledico teroristične ukrepe okupatorja«. In petič, da je po »osvoboditvi« deloval proti ljudski oblasti, »tedaj kot jugosl. državljan storil dejanje, s katerim je škodoval vojaški sili, obrambni sposobnosti in gospodarski moči FLRJ«.

19. avgusta 1946 so ga obsodili na devet let odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo državljanskih pravic za dobo petih let in zaplembo imovine z zakonitimi omejitvami, na povračilo stroškov kazenskih postopkov ter izvršitve kazni. Plačila povprečnine ga je sodišče oprostilo. Vrhovno sodišče SRS v Ljubljani je 17. oktobra 1946 kazen znižalo na pet let prisilnega dela z odvzemom državljanskih pravic za dobo dveh let.

Kazen je prestajal nekaj časa v Ljubljani, potem v KPD Maribor in končno spet v Ljubljani. Prošnjo za pomilostitev, ki jo je vložil že 18. novembra 1946, je prezidij Ljudske skupščine FLRJ 13. februarja 1947 zavrnil. Pogojno so ga izpustili 16. oktobra 1950, pogojni izpust je trajal do 10. januarja 1951, ko se je kazen iztekla. Kot kraj bivanja na pogojnem odpustu so mu določili kraj bivanja pred nastopom kazni (Marijanišče). Ta kraj je smel spremeniti samo z dovoljenjem krajevno pristojnega poverjeništva za notranje zadeve.

Od leta 1951 naprej so se stopnjevale upravne kazni, ki so lahko bile tudi zaporne kazni do mesec dni odvzema prostosti. Od leta 1951 do 1961 je režim izrekel 1.411 upravnih kazni na skupno 1.450 dni zapora. 30. aprila 1952 so Pogačnika znova aretirali in upravno kaznovali na mesec dni zapora, ker je v pridigi 21. marca 1952 v stolni cerkvi v Ljubljani govoril, da katoličane sprašujejo, zakaj hodijo v cerkev, ko jim nihče zato nič ne da, in pravijo, zakaj naj bi se mladina ne izživljala, če ji to prija, zakaj bi naj žena imela toliko otrok, če je zakon lahko zabava.


Pogačnikov grob v ljubljanski stolnici. FOTO: Arhiv Družine. 

Kot je Ljubo Bacon v Slovenskem poročevalcu v članku Razkrinkana rdeča kolona (31. 5. 1952) napisal o pridigah posameznih kanonikov, so bile te »napad na našo državno in družbeno ureditev«. Imenoval je tri, ki so vsi že izkusili zapor. Šele dan pred iz­idom članka je Pogačnik prestal enomesečni zapor. Po Bavconu je Pogačnik izpodbijal osnovno zaupanje v ljudska sodišča, pa tudi v moralne in politične temelje družbene ureditve, primerjal judovska in jugoslovanska sodišča ter pozival vernike k molku, da drug drugega ne spravijo v nesrečo.

Tretjič so kanonika Pogačnika aretirali 29. septembra 1953 in ga 24. oktobra na okrožnem sodišču v Ljubljani obsodili na deset mesecev zapora zaradi zlorabe vere in cerkve v politične namene. Obsodili so ga, ker je Marijo Jurjevec prosil, naj mu priskrbi seznam članov ZK okoli škofije, kar je storila. Kazen je v celoti prestal 29. julija 1954.

Pogačnik in pastorala

Pastoralno prizadevanje nadškofa Pogačnika in njegovo neutrudno delo na tem področju je zraslo iz njegovega srečevanja z mednarodnimi izkušnjami in usmeritvami že v času njegovega študija v Innsbrucku. Njegovo intenzivno pastoralno delo v prvih letih duhovništva in obširno uredniško ter izdajateljsko delo je dobilo novo razsežnost, ko je kot generalni vikar spremljal obolelega nadškofa Vovka, kjer je opravljal vizitacije, pridigal in pomagal birmovati. Kot nadškof je tako nadškofijo že od prej odlično poznal.

Močno si je prizadeval, da bi duhovniki vestno opravljali svoje pastoralno delo. Zvezo z duhovniki je poleg osebnih stikov vzdrževal še posebej po urejenih okrožnicah, katerim je dajal vedno popolnejšo obliko in jim čez nekaj let pridružil še Pastoralno prilogo. Ljubljanska nadškofija je pod njegovim vodstvom vstopila v koncilsko in pokoncilsko obdobje, ki ga je zaznamovala liturgična reforma, velik porast števila duhovnikov, vzpon verskega tiska in vse bolj razvejana pastoralna dejavnost. Po koncilu se je začela večja dejavnost različnih svetov.

Nadškof Pogačnik je poskrbel, da so poleg katehetskega in liturgičnega sveta, ki sta že obstajala, nastali še duhovniški, pastoralni, glasbeni, pastoralno-sociološki ter umetnostni svet, skrbel je tudi za misijonsko dejavnost in ekumenizem. Prebivalstvo se je iz podeželskih, pretežno hribovskih župnij, selilo v večja mesta in industrializirane kraje. Nadškof Pogačnik je prepoznaval pastoralne potrebe in nanje kljub nasprotovanjem pogumno odgovarjal z ustanavljanjem številnih novih župnij, prenovo ter gradnjo novih cerkva in župnišč. Njegovo posebno skrb za pastoralno delo lahko vidimo tudi v skrbi za semenišča in vestnem obiskovanju župnij ter kanoničnih vizitacijah.


Celoten prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (45/2020).