Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Nadškof Jurkovič: kot opazovalec pri WHO krepimo dialog

Za vas piše:
Mojca M. Štefanič
Objava: 04. 06. 2021 / 13:09
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 04.06.2021 / 16:20
Ustavi predvajanje Nalaganje
Nadškof Jurkovič: kot opazovalec pri WHO krepimo dialog

Nadškof Jurkovič: kot opazovalec pri WHO krepimo dialog

Sveti sedež ima status opazovalca pri Svetovni zdravstveni organizaciji.

Nadškof Ivan Jurkovič FOTO: Tatjana Splichal

Skupščina Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je v začetku tedna soglasno sprejela resolucijo o sodelovanju Svetega sedeža v omenjeni organizaciji. Gre za priznanje vpletenosti Cerkve in njene zavezanosti vprašanjem, povezanim z zdravjem celotne človeške družine. O pomembnem priznanju je za spletni portal Vatican News spregovoril stalni opazovalec Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi, nadškof Ivan Jurkovič.

Kakšen pomen ima novi status za Sveti sedež?

Najprej želim povedati, da je Sveti sedež pri Svetovni zdravstveni organizaciji sodeloval že od vsega začetka. Zanimivo je videti, da je bilo prvo zasedanje Svetovne zdravstvene skupščine, najvišjega telesa WHO, prav v Rimu, in 29. junija 1949 je udeležence tega zasedanja nagovoril tudi papež. Vest je bila objavljena v vatikanskem časniku L’Osservatore Romano. Zdi se kot dejanje Božje previdnosti: prvo zasedanje zdravstvene skupščine so priredili v Rimu, papež pa je s svojimi besedami spodbudil delovanje omenjene organizacije.

Pozneje, kot vemo, je bila ta organizacija na začetku svojega delovanja, danes pa obstaja sistem Združenih narodov, kar pomeni, da imamo sistematično sodelovanje številnih organizacij znotraj Združenih narodov. Sveti sedež je tako obnovil status svojega sodelovanja z Združenimi narodi leta 2004 z resolucijo v New Yorku. Vedno je bilo treba prirejati sodelovanje drugih specializiranih agencij, kot pogosto imenujemo organizacije znotraj Združenih narodov; treba je bilo prilagoditi sodelovanje drugih organizacij statusu, kakršnega smo zdaj pravno zagotovili v New Yorku pred glavno skupščino. V primeru Svetovne zdravstvene organizacije Sveti sedež tega statusa doslej ni imel.

Glavni direktor nas je vabil leto za letom, vendar nismo imeli pravice do sodelovanja. S to resolucijo pa imamo polno pravico do sodelovanja, toda, kot je običajno za Združene narode, s statusom opazovalca države nečlanice. Kot delovno telo smo pravno v celoti priznani, vendar sodelujemo kot opazovalec in ne kot država članica.

Kaj to pomeni? Za nas to pomeni trdno, neodvisno sodelovanje pri največjih dogodkih v svetovnem zdravstvenem sistemu, ki ga po mnenju mnogih predstavlja Svetovna zdravstvena organizacija v Ženevi. To se nam zdi pravno potrebno in odraz stvarnosti, kaj Sveti sedež dejansko počne »na terenu«.

Sveti sedež je v osnovi opazen prek dveh dejavnosti: prva je izobraževanje. Katoliška cerkev ima v svetu okoli 300.000 šol in 1.000 univerz. S socialno dejavnostjo Katoliške cerkve pa se ukvarja okoli 110.000 ustanov. Vse te so povsem vidne in Svetovna zdravstvena organizacija se ne more izogniti Svetemu sedežu kot opazovalcu, saj je nemogoče spregledati nekoga, ki v svetu upravlja 110.000 ustanov. Zato je bila ta resolucija resnično potrebna.

Zakaj zdaj? To je dobro vprašanje. Gotovo je eden izmed razlogov epidemija koronavirusne bolezni, zaradi katere je še toliko pomembneje, da se pridružimo organizaciji, če to primerjamo z obdobjem izpred dveh ali treh let. In drugič, svet oče je prepričan, da se je treba z velikimi globalnimi problemi soočati na mednarodni, multilateralni ravni, kaj tukaj v Ženevi izredno cenijo.


FOTO: kanonist.eu

Kaj je po Vašem mnenju najdragocenejši prispevek, ki ga Sveti sedež lahko ponudi s statusom opazovalca?

To je zapleteno vprašanje, ker ljudje, ko govorijo o Svetem sedežu, običajno rečejo: »Oh, oni so proti tem in onem …«, zato to sodelovanje ni tako preprosto. Mislim, da vedno zagovarjamo cilj Svetovne zdravstvene organizacije, ki je zdravje za vse. Vsekakor smo znotraj tega okvira. To pomeni, da kot Cerkev resnično pričujemo, kako skrbimo za slehernega človeka.

Govoril sem z nekim veleposlanikom in sem mu želel predstaviti delovanje Katoliške cerkve. Povedal mi je, da prihaja iz muslimanske države, in je rekel: »Veste, gospod veleposlanik, o tem mi ni treba govoriti, kajti operiran sem bil v katoliški bolnišnici, in moja hči je bila rojena v katoliški porodnišnici.« Torej, kot sem rekel, odprti smo za vse.

Druga izredno pomembna stvar pa je, da moramo v današnjem svetu sobivati z različnimi prepričanji. Naš prispevek je torej, da Svetovni zdravstveni organizaciji prinašamo etična in moralna načela Katoliške cerkve, naše krščanske vere, ki jih z nami deli veliko ljudi.

Ne gre za to, da bi želeli preveč poenostaviti delovanje Svetovne zdravstvene organizacije. Nekateri ljudje se bojijo, da bomo povzročali kakšne neugodne razmere. Toda če gledamo razumsko, je to povsem nesprejemljivo, kajti zdravje za vse je prepričanje vseh, je splošno mnenje. Za nas to pomeni zapleteno pot: kako sodelovati in nadaljevati dialog z ljudmi, ki imajo povsem drugačna prepričanja.

Kupi v trgovini

Novo
Globalizacija zahodne kulturne revolucije
Družbena vprašanja
32,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh