Naša kajžarska kavica v Bizoviku je prav tisto, kar nam manjka v tej naši prelepi deželi. Druženje, srečevanje, pogovarjanje … Tudi, če smo skupaj ljudje z drugačnimi razmišljanji. Nič sužnji mobilnih telefonov. Namesto tega: slovenska pesem, harmonika in vmes lepa duhovna misel. Taka, ki bogati in jo nosiš kar nekaj časa s seboj. Kot nahrbtnik, poln dobrot. Ja tak, ki ni težek. In ko ti vsakdanjik jemlje moči, se ustaviš, ga odpreš, vzameš shranjeno misel in greš lahko prenovljen naprej.

Tokrat je bilo še posebej lepo. Namesto zunaj pod zelenečo lipo smo se dobesedno zbasali v kajžo. Stara dobra peč ni grela. Pa saj ni bilo treba. Preveč energije je bilo med nami. Takšne, ki greje. Tokrat je bil gost upokojeni beograjski nadškof Stanislav Hočevar. Pravi človek za bogate misli o spravi, o razumevanju drugačnosti, o končanju delitve v deželi na sončni strani planin. Klena beseda o majhnosti slovenskega naroda, ki mora biti enoten, če se hoče ohraniti. To so vedeli že naši d...