Slovesno somaševanje v sklopu romanja prostovoljcev Karitas na Slomškovo Ponikvo je vodil mariborski nadškof metropolit, podpredsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) in predsednik Slovenske karitas msgr. mag. Alojzij Cvikl, somaševalec pa je bil novi celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž.

Zaradi razmer zelo omejena udeležba

Običajno so se svete maše zelo množično udeleževali številni sodelavci in prostovoljci Slovenske, škofijskih in župnijskih Karitas, letos pa je bila udeležba zaradi ponovno zaostrenih epidemioloških razmer in s tem povezanih ukrepov udeležba močno okrnjena le na predstavnike, predsednike in generalne tajnike Slovenske in škofijskih Karitas.

Ob uvodu v sveto mašo je udeležence nagovoril generalni tajnik Slovenske karitas Peter Tomažič. FOTO: Jože Potrpin

Slomšek, spremljevalec in zgled pri karitativnem delu

Generalni tajnik Slovenske karitas Peter Tomažič je ob uvodu v sveto mašo poudaril, da udeležence na Ponikvi sprejema Anton Martin Slomšek, ki je za sodelavce Karitas že desetletja spremljevalec in zgled pri karitativnem delu. Vsakoletna maša v Tednu Karitas je na tem mestu, tako Tomažič, zbrala več kot 1000 prostovoljcev in cerkev je pokala po šivih, lani in tudi letos pa to zaradi epidemije ni bilo mogoče.

Običajno je cerkev pokala po šivih, lani in letos pa to ni bilo mogoče. FOTO: Jože Potrpin

Evangeljsko sporočilo upanja in veselja srca

Tomažič je pozdravil vse ožje sodelavce škofijskih Karitas v cerkvi in jih nagovoril: »Skupaj bomo molili in prosili za duhovno hrano in Božjo pomoč v tem zahtevnem času. V duhu gesla Tedna Karitas 'Srce, ki sprejema' bomo slavili dobroto in imeli v mislih vse trpeče zaradi bolezni, revščine in osamljenosti, pa tudi vse, ki se trudijo pomagati. Naj nam Bog stoji ob strani pri tem, da (p)ostanemo prijatelji v dobrem. Predvsem pa naj bo ta sveta maša evangeljsko sporočilo upanja in veselja srca, ki nam ga daje Gospod.«

Ponikva 2021 (Karitas - pridiga nadškof Cvikl).docx

Iz nadškofove pridige

V pridigi se je nadškof Alojzij Cvikl zahvalil sodelavkam, sodelavcem, prostovoljkam in prostovoljcem Karitas za nesebično služenje in jih spodbudil, da kadar smo odprti delovanju Svetega Duha in se mu prepustimo, da gre z nami po naših vaseh, trgih, mestih, od hiše do hiše, k ljudem, ki nas čakajo, da jim podarimo del sebe, takrat smo »ljudje srca, ki sprejema« in »Božji dih«.

V pridigi se je nadškof Alojzij Cvikl zahvalil sodelavkam, sodelavcem, prostovoljkam in prostovoljcem Karitas za nesebično služenje. FOTO: Jože Potrpin

Zgled usmiljenega Samarijana

Ob naravnih nesrečah in izrednih dogodkih Slovenci, ki se tedaj čutimo še posebej nagovorjene, običajno pokažemo veliko solidarnost in čut za pomoč, je pridigo – v celoti jo lahko preberete v priponki – začel nadškof Cvikl in se naslonil na evangeljski odlomek o usmiljenem Samarijanu, ki se je ob človeku, potrebnem pomoči, zaustavil in mu konkretno pomagal.

Srce, sposobno vzeti nase del bremen drugih

»Ob poti našega življenja srečujemo različne oblike revščine in bede. Vsega tega lahko tudi ne vidimo ali pa se delamo, kot da ne vidimo, in gremo mimo,« je dejal msgr. Cvikl in pristavil, da usmiljeni Samarijan z lastnim zgledom pokaže, kaj pomeni »srce, ki sprejema«, ki ni le sočutno srce, temveč je srce, sposobno vzeti nase del bremen drugih in jim omogočiti, da lahko rešijo stiske ali vsaj zmanjšajo ostrino stiske, da postane znosnejša.

Nadškof Alojzij Cvikl: Če imam srce, ki sprejema bližnjega, mi to pomaga, da se tudi sam podam na pot do njegovega srca. FOTO: Jože Potrpin

Kultura udobja nas je naredila neobčutljive za krike drugih

Že skoraj desetletje je tega, kar je papež Frančišek v Lampedusi dejal, da smo tudi kristjani »izgubili čut za bratsko odgovornost. Vidimo na pol mrtvega brata na robu ceste, a nadaljujemo pot, saj ni naša naloga poskrbeti zanj, in pri tem ostajamo mirni. Kultura udobja, ki nas je pripeljala do tega, da mislimo le nase, nas je naredila neobčutljive za krike drugih.«

Družba, ki je pozabila na izkušnjo joka

Nadškof Cvikl je izpostavil tudi papeževe besede, da »živimo v sicer lepih milnih mehurčkih, ki pa so utvare o nepomembnem, začasnem, ki vodijo k ravnodušnosti v odnosu do drugih in v globalizacijo ravnodušnosti. Tako zelo smo se navadili trpljenja drugih, da nas ne zanima več. Smo družba, ki je pozabila na izkušnjo joka, ki nam jo je odvzela globalizacija ravnodušnosti, ki vodi v anestezijo srca.«

Geslo letošnjega Tedna Karitas je Srce, ki sprejema. FOTO: Jože Potrpin

Bližnjega srečam le, če izstopim iz sebe

Kako se torej približati sočloveku, ki mi je antipatičen, hudoben, krivičen, težak? Zbližanje ni mogoče, če nisem jaz pobudnik zanj, poudarja Alojzij Cvikl: »Na meni je, ali bom zmogel ta napor, ki ga zmore le ljubezen, da zmanjšam razdaljo, ki naju loči. Bližnjega torej srečam le, če izstopim iz sebe, svojega sveta udobja, egoizma, nenehnega načrtovanja.«

Ljubezen, ki se omejuje, ni več ljubezen

Jezusovo izhodišče ni zgolj, kaj sem dolžan storiti, marveč so merodajne potrebe bližnjega. »Ljubezen, ki se omejuje, ni več ljubezen. Pomagati, kolikor se da, pokazati razumevanje, sočutje in bližino – to pomeni ljubiti bližnjega! To pot nam kaže Jezus v evangeliju. To je ljubezen, ki je konkretna, ima pred seboj celotnega človeka, ne le njegovih materialnih ali le duhovnih potreb,« je nadaljeval nadškof.

Nadškof Alojzij Cvikl: Bližnjega torej srečam le, če izstopim iz sebe, svojega sveta udobja, egoizma, nenehnega načrtovanja. FOTO: Jože Potrpin

Skrbna in ljubeča roka Cerkve

Ko sveti oče Frančišek govori o Karitas, pravi, da je to skrbna in ljubeča roka Cerkve, ki služi in podpira človeško osebo, zlasti revne, najranljivejše in odrinjene na rob družbe, pri čemer Karitas vodijo temeljne vrednote, kot je zaščita človeškega življenja, temeljnih pravic in socialne pravičnosti, je opozoril nadškof Alojzij Cvikl.

Ne misliti le nase, temveč tudi na potrebe drugih

»Papež pravi, da je potreben drugačen pristop k reševanju pred revščino: ne abstrakten, temveč ustvarjalen odnos. Prizadevati si moramo biti dojemljivi za konkretne razmere in jih presojati tako, da ne mislimo le nase, ampak tudi na potrebe drugih, zlasti ubogih,« je izpostavil msgr. Cvikl in navedel še vlogo sinodalnega procesa pri tem.

Ko sveti oče Frančišek govori o Karitas, pravi, da je to skrbna in ljubeča roka Cerkve, ki služi in podpira človeško osebo, zlasti revne, najranljivejše in odrinjene na rob družbe. FOTO: Jože Potrpin

Spodbujanje dialoga, solidarnosti in pomoči

Frančišek namreč poudarja, da je prva točka sinodalnega procesa poslušanje. »Tudi za našo Karitas je to velika priložnost za poživitev procesa poslušanja, dialoga in skupnega razločevanja med nami. Proces prenove mora zajeti Slovensko, škofijske in župnijske Karitas. Zlasti moramo spodbujati dialog, solidarnost in pomoč do pomoči potrebnih,« je navedel mariborski nadškof.

V mladih bije ljubeče »srce, ki sprejema«

Tudi mladi so ranljivi, zato je Cvikl vesel, da vse prepoznavnejša in dejavnejša postaja tudi Mlada karitas, v kateri mladi z navdušenjem, mladostjo in iznajdljivostjo najdejo pot do vrstnikov v stiski, hkrati pa sodelujejo tudi pri ostalih projektih Karitas in ob tem odkrivajo svoje sposobnosti in talente, premagujejo sleherno brezbrižnost in dokazujejo, da v njih bije ljubeče »srce, ki sprejema«.

Zaradi epidemioloških razmer je bila udeležba močno okrnjena. FOTO: Jože Potrpin

Srce Samarijana, ki se je sklonil nad reveža in si ga naložil na rame

»To je srce Samarijana, ki se je sklonil nad reveža in si ga naložil na svoja ramena. Če imam srce, ki sprejema bližnjega, mi to pomaga, da se tudi sam podam na pot do njegovega srca. Po prehojeni poti lahko potem v iskrenem dialogu doumem njegove resnične težave in tudi spoznam, kaj konkretno nekdo zares potrebuje in kako mu pomagati,« je pridigo, ki jo lahko v celoti preberete v priponki, zaključil nadškof Alojzij Cvikl.

Ponikva 2021 (Karitas - pridiga nadškof Cvikl).docx