Alojzij Cvikl: Trpljenje, ki nas doleti, je lahko pot v velikonočno jutro. FOTO: zajem zaslona



Mariborski nadškof in podpredsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. Alojzij Cvikl je med sveto mašo na cvetno nedeljo – njeno praznovanje je letos zaradi epidemije ponovno potekalo v prilagojeni obliki – v mariborski stolnici blagoslovil zelenje, po slovesnem branju pasijona pa v kratki pridigi (daljšo različico v nadaljevanju objavljamo v celoti) izpostavil Petrovo zatajitev ter križ in trpljenje, ki ju je Jezus sprejel svobodno: »Trpljenje je daroval za naše odrešenje. Tako trpljenje postaja most do bližnjega in nam pomaga, da bolje razumemo sebe in bližnjega.«

PRIDIGA NADŠKOFA ALOJZIJA CVIKLA

S cvetno nedeljo se začenja neposredna priprava na veliko noč, naš največji praznik. Uvaja nas v veliki teden, zato beremo poročilo o Jezusovem trpljenju, ki je osredotočeno na Jezusov križ, ki pomeni višek njegovega odrešilnega dela za nas. S prihodom Jezusa v Jeruzalem, na cvetno nedeljo, se v resnici začenja uresničevanje Jezusovega kraljestva. Vendar to ni zemeljsko kraljestvo, oboroženo z vojsko, policijo in državnim uradništvom, temveč gre za kraljestvo ljubezni in miru, ki bo zavladalo v srcih ljudi.

Jezus prihaja v Jeruzalem, da bo za nas trpel in umrl na križu; s svojim vstajenjem pa bo premagal smrt in nam odprl pot v večno življenje. Božja beseda nam danes predstavi Jezusovo pripoved trpljenja, kot jo je zapisal evangelist Marko. Kaj je tisto, kar ta evangelist še posebej podčrta?

Prva stvar, ki se nas najbolj dotakne, je poudarek na Petrovi zatajitvi. Najprej Jezus pri zadnji večerji napove: »Nocoj, preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.« Potem na vprašanje dekle Peter odgovori: »Ne vem in ne razumem, kaj praviš«, in nato vztraja: »Ne poznam tega človeka, o katerem govorite!«

Poročanje o Petrovi zatajitvi je pomenljivo, kajti evangelist Marko je bil Petrov »tajnik« in je napisal evangelij na temelju spominov in informacij, ki jih je prejel ravno od Petra, ki je sam razširil to zgodbo o svoji zatajitvi. To je nekakšna javna izpoved. Poudariti je želel moč odpuščanja, ki ga je bil deležen, da ne bi nihče, ko bo padel kot on, ne obupal, ampak bi zaupal v Božje usmiljenje in odpuščanje.

To Petrovo zgodbo je treba brati vzporedno z Judovo. Tudi njegovo usodo je Jezus vnaprej napovedal v dvorani zadnje večerje, potem pa se je zgodila v vrtu Getsemani. O Petru beremo, da se je Jezus »ozrl na Petra«, ko je šel mimo. Juda pa je Jezusa celo poljubil. Toda konec za Juda je precej drugačen kot za Petra: Peter »je šel ven in se zjokal«, Juda pa je šel ven in si vzel življenje. Druga stvar, ki pade v oči, pa je, da je Jezus v poročilu o trpljenju označen s tremi imeni: kot Mesija, kot Kralj in kot Božji Sin.

Na vprašanje, ki ga zastavi veliki duhovnik, ali je Mesija, sin Blagoslovljenega, Jezus odgovarja: »Jaz sem!«. On je po Sv. Duhu maziljeni. On je tisti, ki se zavzema za uboge, bolne, grešne, osamljene in potrte. Na Jezusu se uresničuje napoved o Maziljencu, ki jo je tudi sam ob prvem obisku v templju potrdil: »Gospodov Duh je nad menoj, kajti Gospod me je mazilil, da oznanim blagovest ubogim«, kot lahko beremo v Lukovem evangeliju.


Alojzij Cvikl: Petrovo zgodbo je treba brati vzporedno z Judovo. Toda konec za Juda je precej drugačen kot za Petra: Peter »je šel ven in se zjokal«, Juda pa je šel ven in si vzel življenje. FOTO: zajem zaslona


Jezus pred Pilatom, ko ga ta vpraša: »Ti si Judovski kralj!«, na kratko pritrdi. A ga tudi kaj hitro razočara, kajti pove mu, da njegovo kraljestvo nima nič s Pilatovim. Njegovo kraljestvo je drugačno: ne potrebuje orožja, policije, tajnih služb in diplomacije. Njegovo kraljestvo je utemeljeno na svobodnem služenju Očetovi volji. Gre za duhovno kraljestvo, v katerem lahko ljudje prehajajo iz sužnosti greha v svobodo Božjih otrok.

Višek Markove pripovedi o Jezusovem trpljenju pa predstavlja izpoved rimskega stotnika, pogana, ko ob Jezusovem zadnjem izdihu vzklikne. »Ta je bil resnično Božji Sin!« Jezusovo trpljenje in smrt na križu torej razodevata njegovo bistvo, da je Božji Sin.

Jezus križ in trpljenje sprejme svobodno. V času svojega javnega delovanja je naredil mnogo čudežev, s katerim je lajšal bridkosti, trpljenje in bolečine. Trpljenja ni odpravil, temveč ga je vzel nase. Ne samo vsakdanjega, drobnega, temveč tudi veliko trpljenje, ki nas lahko doleti. Dopustil je, da so ga trpinčili in umorili na enega od najstarejših in najbolj krutih načinov, kar si jih je izmislila človeška izprijenost.

Jezus nas želi poučiti, da križ postane lažji, če človek v trpljenju ostaja odprt za druge. Mnogi, ki jih doseže križ, se srečajo s trpljenjem, se ob tem zaprejo vase, v svoj svet osame, jezni so na vse, njihovo srce otopi. Mnogi se tudi strejo in obupajo pod težo križa. Jezus pa je trpljenje daroval za naše odrešenje. Tako trpljenje postaja most do bližnjega in nam pomaga, da bolje razumemo samega sebe in bližnjega.

Križ pa je tudi zadeva vere. Jezus med zadnjo večerjo ni skrival vznemirjenosti. Izrekel je besede, ki čudovito razkrivajo njegovo notranje razpoloženje: »Ali naj ne pijem keliha, ki mi ga je dal Oče.« Križ je za Jezusa dejanje ljubezni do Očeta, »pot do Očeta«. Veren človek na trpljenje odgovarja z molitvijo in s predanostjo Očetu, ki nam želi samo dobro. Tako postaja moj osebni križ udeležba pri Jezusovem križu. On je udeležen v mojem križu in jaz v njegovem.

Trpljenje, ki nas doleti, je lahko pot v velikonočno jutro. Če svoje trpljenje sprejmem, ostajam povezan z drugimi in ga prenašam v veri, potem preizkušnja, četudi težka, vedno bolj postaja pot, po kateri prihajam do pravih in resničnih vrednot. Največja med temi je ljubezen, ki je najčistejša takrat, ko je prečiščena v trpljenju. Kjer pa je ljubezen, tam je Bog, kjer je Bog, pa ni smrti, je življenje samo.

Stopimo v veliki teden s to držo, kajti le tako bodo ti dnevi za nas duhovno bogati. Spoznali bomo, da je križ ključ, da bolje spoznamo sebe: kdo smo mi in kdo je Bog? Spoznali bomo, da nas Bog neskončno ljubi, saj je za nas daroval svojega Sina. Križ je zato znamenje, pred katerim kristjani pokleknemo, kajti samo tako lahko doumemo, kot beremo v pismu Efežanom, »kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti!«