Že prva molitev 13. oktobra pa je precej razburila – celo razkurila – del javnosti; v njej so namreč prepoznavali tudi poteze nekakšne zlorabe verske svobode za javno vsiljevanje katoliških pogledov celotni nacionalni skupnosti. Kako ta dogodek in še katerega drugega iz aktualnega nabora umestiti v širši okvir razprave o verski svobodi ter njeni negativni in pozitivni razsežnosti? O tem smo se pogovarjali z nadškofom dr. Antonom Stresom.

Verska svoboda izraža spoštovanje do moralnega dostojanstva človeka.

Verski svobodi pogosto pripisujejo oznako, da je »lakmusov papir« glede splošnega stanja demokratičnosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic v neki državi. Zakaj ima prav verska svoboda tako pomembno vlogo?

Zato ker vera zadeva človeka v njegovem najbolj središčnem, najbolj notranjem kotičku srca; v tem, kar najbolj čuva zase in kar ga – skupaj z moralnostjo, seveda – bistveno opredeljuje. Tu je človek najbolj oseben in če tukaj ni svoboden, potem dela nasilje nad seboj. Ali pa ga okolje sili, da ravna v nasprotju s tistim, kar mu je najbolj sveto. Če pa človek ravna v nasprotju s tistim, kar čuti, da je najbolj sveto, samega sebe zelo rani oziroma samega sebe več ne spoštuje. To razklanost čuti kot veliko razvrednotenje samega sebe; ne more se več spoštovati, ker dejansko ni zvest najsvetejšemu v sebi. Temu pa ni bil zvest, ker ga je okolje v to sililo, sam pa ni imel poguma, da bi se uprl. V tej razklanosti lahko zelo hitro postane plen tudi raznih drugih pritiskov. Verska svoboda izraža spoštovanje do moralnega dostojanstva človeka.

To je bil dejansko v nekaj potezah opis razmer, ki so vladale pri nas v drugi polovici dvajsetega stoletja.

Pa ne le pri nas, temveč v vseh totalitarnih režimih.

Ali bi torej lahko rekli, da je bilo prizadevanje za resnično versko svobodo eden temeljev slovenskega procesa demokratizacije in tako tudi eden temeljev slovenske demokratične države?

Seveda! Verniki smo se prizadevanju za demokratizacijo pridružili v upanju, da bomo ravno kot verniki v neki novi ureditvi svobodni.

Ali se je to pričakovanje v polnosti uresničilo? Oziroma če vprašam drugače: ali so se nekatere poteze nesvobode izpred leta 1990/91 »raztegnile« v današnji čas?

Seveda se je marsikatero pričakovanje uresničilo. Le spomnite se: včasih ni bilo božiča, ni bilo maš na televiziji in podobno. Gotovo se je pri uresničevanju verske svobode veliko spremenilo, res pa je tudi, da so še vedno nekatere trdnjave, ki so za to svobodo »neosvojljive«; primer tega je vsekakor šola.

Pod masko sekularizacije so nastopile nove ideologije, ki pa niso nič bolj tolerantne ali pa strpne do vere, kot so bile pretekle ideologije.

Versko svobodo sicer bistveno zaznamuje tudi proces sekularizacije, ki pa je značilen za tako rekoč vse zahodne družbe, ne samo tranzicijske …

Včasih so trdili, da bo sekularizacija, ki potiska vernost na družbeni rob, prinesla versko svobodo, ker bomo nad vero pač zamahnili z roko in rekli: »Ah, saj sploh ni pomembna, verniki lahko počnete, kar hočete, a nekje čisto na obrobju.« Trdili so, da bo takšna drža prinesla strpnost. Kar pa sploh ni res, kajti sekularizacija nikakor ni imuna pred zelo totalitarnimi ideologijami, ki jih doživljamo tudi pri nas – pomislimo recimo na ideologijo spola in podobne pojave. Pod masko sekularizacije so nastopile nove ideologije, ki pa niso nič bolj tolerantne ali pa strpne do vere, kot so bile pretekle ideologije. Sekularizacija sama po sebi nikakor ne zagotavlja več strpnosti, ampak pogosto nova ideologija le nadomesti prejšnjo.

FOTO: Tatjana Splichal

V svojih premislekih o tej tematiki ste zapisali, da to, kar je prinesla sekularizacija, pogosto ni pričakovana laičnost, temveč laicizem, ki bi ga bilo torej treba …

… laizirati. Zlasti francoski teoretiki radi tako obračajo besede, kar pa ni brez globljega smisla. Laicizem je ravno tako ideologija, kot je recimo državna religija ali pa marksizem; in zna biti ravno tako nestrpen. Samo pomislite, kaj so recimo na koncu 19. in na začetku 20. stol. v Franciji pod zastavo laicizma počeli z redovniki – izgnali so jih iz države. Saj zato pa so prišli kartuzijani v Pleterje in trapisti v Rajhenburg, ker so bili izgnani iz Francije. Laicistična ideologija ni nič bolj strpna kot kakšna druga; ravno tako kruta in tudi nasilna je.

Pri nas boste marsikoga slišali govoriti, da le ateizem zagotavlja strpnost. Prav nič ga ne zagotavlja.

Kaj je torej ključna značilnost laične države?

Laična država, da si res zasluži ta pridevnik, mora biti absolutno nevtralna, nevtralna torej tudi do ateizma. Pri nas boste marsikoga slišali govoriti, da le ateizem zagotavlja strpnost. Prav nič ga ne zagotavlja. Ateizem je lahko ravno tako agresiven kot kakšna druga ideologija ali kakšen verski fundamentalizem. Se pravi, nobena ideologija ni sama po sebi nujno strpna.

Ključno je, da država kot svoje temeljno vodilo sprejme spoštovanje človekovih pravic; šele to državi daje resnično legitimnost. Moderna država je legitimna in upravičena, kolikor in dokler spoštuje človekove pravice, med njimi seveda tudi pravico do verske svobode. Država se mora postaviti samo na to stališče: kaj zahteva spoštovanje človekovih pravic. Nič drugega ne sme biti pomembno: ali imam rad Cerkev ali je nimam; ali jo imam »v želodcu« ali pa sem njen goreč pripadnik … Takšne stvari je treba popolnoma pustiti ob strani in razmišljati samo z vidika zahtev človekovih pravic. Glede tega se je v Evropi že ustalila tradicija. Saj mi tega ne »iznajdevamo« na novo. Toda v Sloveniji na mnogih področjih – tudi na tem, o katerem govoriva – srečujemo neko čudno domišljavost, češ, mi bomo pogruntali nekaj, česar drugi še niso, in bomo boljši, kot so drugi. In potem smo navadno slabši, bistveno slabši …

Pozitivna verska svoboda je v tem, da lahko državljan dejansko in neovirano izraža svojo vernost na štirih ravneh: individualno in kolektivno, zasebno in javno.

Verska svoboda ima dvojni vidik; govorimo namreč o t. i. pozitivnem in negativnem vidiku verske svobode. Kaj pomenita?

Povedano na kratko: pozitivna verska svoboda je v tem, da lahko državljan dejansko in neovirano izraža svojo vernost na štirih ravneh: individualno in kolektivno, zasebno in javno. Kot negativno svobodo pa označujejo pravico, da posameznik v kaj takega ne sme biti na noben način primoran in da se mu verske vsebine ne vsiljujejo.

Če se za trenutek ustaviva pri pozitivni verski svobodi in njenih ravneh. Individualna in zasebna raven sta jasni in lažje uresničljivi; ne nazadnje, nihče ne more zapovedovati, kaj bom mislil ali veroval. Totalitarizem je to sicer poskušal, a si je polomil zobe … Dogaja pa se, da verni nimajo pravic kot skupnost. Da ne bomo vedno dajali primerov iz naše preteklosti, vzemimo recimo današnjo Turčijo. Turčija verskim skupnostim ne priznava pravne osebnosti, pred državo kakor da ne obstajajo, obstajajo le posamezni verniki. Verske skupnosti tako recimo nimajo pravice, da nastopajo v pravnem prometu. Krščanske skupnosti v Turčiji niso lastnice premoženja, s katerim upravljajo. V vsakem trenutku jim lahko nekdo to vzame. Katoliška Cerkev ima sicer prednost, da je subjekt mednarodnega prava, in tako lastnik katoliške lastnine v Turčiji ni krajevna Cerkev, saj ta »uradno« ne obstaja, ampak Sveti sedež. Po tem »ovinku« je Katoliška cerkev v Turčiji vsaj malo zaščitena, druge krščanske Cerkve, ki mednarodne subjektivitete nimajo, pa so brez podpore.

Poglejmo še v Francijo. Tam župnija ali škofija ne more biti pravna oseba. Da bi stvari vendarle tekle kolikor toliko nemoteno, so iznašli neko »obvoznico«: škofije so ustanovile laično, ali kot pravijo, »kultno« združenje in to združenje upravlja škofijsko premoženje, kolikor ga sploh ima. Vse cerkve, pa tudi župnišča, ki so bili zgrajeni pred letom 1905, so namreč državna last, vzdržujejo jih država oziroma občine in jih dajejo zastonj na voljo župnijam in škofijam. Vse stolnice so državna last. Le kako bi zdaj Cerkev lahko obnavljala Notre-Dame v Parizu, če bi bila njena last?

Z avtorjem pogovora. FOTO: Tatjana Splichal

To je torej občestvena, kolektivna razsežnost pozitivne verske svobode. Kako pa je z javnim izpovedovanjem vere?

Prav ta razsežnost je najbolj kočljiva. V komunizmu je bila dejansko prepovedana. Ko je komunistična ustava rekla, da je izpovedovanje vere človekova zasebna stvar, je s tem hkrati rekla, da verniki s svojo vero nimajo kaj »šariti« v javnosti. Zato ni obstajala Cerkev, niso obstajali prazniki, niso obstajala bogoslužja. Skratka, to je bilo zamolčano, kakor da tega ni.

Negativna svoboda ni dovolj. Pozitivna svoboda je v tem, da jo država pozitivno omogoča, da ustvarja ugodne pogoje zanjo.

Prav pri javnem izpovedovanju vere najbolj očitno »trčita« oba vidika verske svobode – negativni in pozitivni.

Res je, a lahko se vprašamo: kako to, da se na drugih področjih, recimo v kulturi in filozofiji, ki sta podobni, tega problema sploh ne zaznava? Ne nazadnje: tudi vse politične svoboščine so negativne v tem smislu, da ti nihče ne sme ničesar prepovedovati. Torej velja prepoved prepovedovanja. A negativna svoboda ni dovolj. Pozitivna svoboda je v tem, da jo država pozitivno omogoča, da ustvarja ugodne pogoje zanjo. To ne pomeni, da država nekoga sili v nekaj, temveč da mu da realno možnost – ne samo na papirju – za uresničevanje neke pravice in svoboščine.

Vzemimo primer šole, da ne bova ostajala le pri veri. Vsi imamo pravico do šolanja, saj je pravica do izobrazbe ena izmed temeljnih pravic. Izobrazba je velika dobrina in je v funkciji zagotavljanja človekovega dostojanstva. Zato država ne reče zgolj, »vsi imate pravico, da se izobražujete, nikomur tega ne prepovedujemo«, za to pa ne bi ničesar naredila. Treba je nekaj narediti, da se bodo ljudje lahko izobraževali: zgraditi šolo, omogočiti otrokom prevoz do nje, omogočiti štipendije tistim, ki si šolanja, ker so doma finančni šibki, ne bi mogli privoščiti … Ljudem torej omogočimo, da sežejo po tej dobrini.

Kaj pa bi takšna pozitivna naravnanost pomenila pri uresničevanju verske svobode?

Za ponazoritev samo en hipotetičen primer. Delamo prostorski načrt za eno četrt v Ljubljani. V načrtu predvidimo, da bo v tej četrti trgovina, dispanzer, šola, pekarna, frizerski salon … Kaj pa cerkev, prostor za bogoslužje? V komunističnem času ni bilo govora, da bi se to predvidelo. Pozitivna verska svoboda zahteva, da imajo ljudje možnost za njeno uresničitev: da je torej predviden prostor za sakralni objekt, da je mogoče do gradbenega dovoljenja zanj priti v razumnem postopku v razumnem času, ne pa po ne vem kako strašnih kolobocijah, pogajanjih, pregovarjanjih … Ali pa da se v domu za starejše uredi kapela za verne stanovalce, kakor marsikje je. Da se torej verske potrebe ljudi jemlje kot normalne potrebe ljudi in upošteva kot vse druge.

Verniki niso »nebodigatreba«, s katerim potrpim. Pravi odnos je spoštovanje do drugega.

A dejstvo je, da se nekateri pri uresničevanju vere v javnem prostoru čutijo užaljene. Nočejo se srečevati z javnim izpovedovanjem vere, v njem takoj vidijo vsiljevanje, kršenje svoje negativne svobode.

To je seveda vprašanje strpnosti. V pluralni družbi, v kateri živimo ljudje različnih nazorov, moramo znati drug drugega ne le tolerirati, kot navadni pravimo, temveč spoštovati. Hvala lepa za toleranco! Toleriram namreč slabe stvari: dokler ni prehudo, toleriram onesnažen zrak; dokler ni prehudo, toleriram onesnaženo vodo in jo kloriram … Beseda »toleranca« ima še vedno prizvok negativnega odnosa: ob nekom pač stisneš zobe, ga resda ne brcneš, najraje pa bi videl, da ga ne bi bilo. To je toleranca: odnos do »nebodigatreba«, s katerim zgolj potrpim. Verniki pa niso »nebodigatreba«, s katerim potrpim. Pravi odnos je spoštovanje do drugega. Ne samo, da rečem: bodi, naj ti bo, temveč: vesel sem, da si. Kot smo veseli, da nekdo dobro igra nogomet, kot smo veseli, da nekdo krasno igra klavir, čeprav morda sami ne igramo ne nogometa ne klavirja, mu to privoščimo in smo za ta njegov talent pripravljeni skupaj nekaj narediti, bi morali biti veseli tudi glede vere in za njeno svobodno izražanje nekaj narediti …

… toda očitno je bilo, da se marsikdo ni prav nič razveselil, ko so recimo na Kongresnem trgu v organizaciji Katoliške mladine oktobra priredili javno molitev rožnega venca.

Seveda se niso razveselili.

Zakaj ne?

Zaradi znanih ideoloških predsodkov, s katerimi pa se ti ljudje nikoli niso soočili in jih nikoli niso kritično presodili, čeprav toliko govorijo o kritičnem mišljenju. Tako pa vztrajajo pri tem, da je vera nekaj slabega, nazadnjaškega. Koliko imate še danes politikov, ki v tej maniri govorijo celo v parlamentu, češ, saj smo vendar v 21. stoletju, pa se še vedno govori o veri in se o njej poučuje; to vendar ne spada v naš napredni čas! To je tipičen predsodek, ki smo ga podedovali od večdesetletnega pranja možganov.

Država bi morala skrbeti ne le za primeren pravni okvir uresničevanja verske svobode, temveč tudi za to, da bi bilo negativnega obravnavanja vernosti vedno manj.

FOTO: Tatjana Splichal

Če morajo verni svoja stališča v javnem prostoru skrivati pred nevernimi, kaj to pomeni?

To najprej pomeni, da morajo verni zbrati bistveno več poguma, da so to, kar so, tudi v javnem prostoru, kot pa je to potrebno recimo ateistu. V nekaterih okoljih pri nas, recimo umetniških, kulturniških, civilnodružbenih in še kakšnih, je biti ateist moderno in zaželeno, če pa nisi ateist, če si veren, si bela vrana in si deležen takšnega ali drugačnega pomilovanja, posmehovanja ali pa še česa hujšega. To pomeni, da smo ideološko obremenjena družba, da ideološko nismo osvobojeni. To pa hkrati pomeni, da je pravna ureditev ena stvar, dejanska družbena štimunga, dejansko ozračje in razpoloženje med ljudmi, pa je nekaj čisto drugega. In ta razsežnost družbenega ozračja je vsaj tako pomembna kot pravna ureditev. Država bi morala skrbeti ne le za primeren pravni okvir uresničevanja verske svobode, temveč tudi za to, da bi bilo negativnega obravnavanja vernosti vedno manj. Politika, ki zdaj prevladuje, in to zlasti na šolskem področju, pa počne ravno obrnjeno: deluje v podporo negativnemu odnosu do vere.

Če slučajno kje imajo verouk v šolskem prostoru, mora biti med rednim poukom in veroukom vsaj ena ura ali dve, da se kdo ne bi »okužil« z »bacili« in »mikrobi« verskega onesnaženja.

Kako se to kaže?

V imenu negativne verske svobode je vernost v šolskem prostoru prepovedana. Če pa otrok od malega čuti, da vera ne spada v šolo, če se mu to vedno znova dopoveduje, ne more ostati brez posledic. Če slučajno kje imajo verouk v šolskem prostoru, mora biti med rednim poukom in veroukom vsaj ena ura ali dve, da se kdo ne bi »okužil« z »bacili« in »mikrobi« verskega onesnaženja. To je seveda ponižujoči odnos do vernosti in ta ponižujoč odnos vpliva na otroka, ga že a priori zaznamuje, da je vernost nekaj, kar v normalno okolje ne sodi; da je to neka posebnost, pravzaprav kar čudaškost, ki jo sicer toleriramo – zaostalih vernih revežev pač ne »potolčemo« –, je pa vsega pomilovanja vredna. To je dejansko prevladujoča miselnost, ki ima svoje zastopnike celo v slovenskem državnem zboru.

V državnem zboru pa je tudi veliko poslancev, ki so nedavno s spremembo zakona o verski svobodi verskim skupnostim ukinili status družbeno koristne organizacije.

Dejansko je šlo za ukinitev uredbe, ki je verskim skupnostim upravičeno priznavala ta status. Za stranke, ki so to izposlovale – vse leve stranke, tudi če so nekatere organizacijsko nove, so pa ideološko stare –, je zakon o verski svobodi že od vsega začetka trn v peti. Zakon so skušale preko državnega sveta celo razveljaviti, pa ustavno sodišče leta 2010 temu ni ugodilo. Ravno nasprotno: v svoji ekspertizi, s katero je pospremilo svojo odločitev o ustavni skladnosti zakona o verski svobodi, je ustavno sodišče zelo jasno postavilo nekatere stvari, ki bi jih naši vrli poslanci seveda morali poznati in jih upoštevati, pa jih očitno ne.

Naša šola si še vedno zelo totalitaristično lasti pravico, da v nekaterih pogledih – predvsem verskem – vzgaja proti vzgoji, ki jo imajo otroci doma.

Toda to isto ustavno sodišče je v presoji šolske zakonodaje dalo absolutno prednost negativni verski svobodi pred pozitivno, o čemer sva že govorila …

Za to je poskrbela ena prejšnjih sestav ustavnega sodišča, kasnejša tega potem ni zmogla, morda ni upala spremeniti. Šolstvo je pri nas dejansko najbolj »varovano ideološko stanovanje«, morda kar trdnjava. Očitno bo potrebno dolgoročno zavestno spreminjanje miselnosti v celotni družbi, da se bo kaj spremenilo tudi na šolskem področju. Pa sva spet pri štimungi, ki vlada v okolju: če bi v slovenskem okolju vladala drugačna miselnost, bi tudi v slovenski šoli bile drugačne razmere. Tako pa tudi marsikateri verni starši pod vplivom prevladujoče miselnosti, ki se jim vsiljuje na vsakem koraku, podpirajo sedanjo ureditev in se ne zavedajo, da na ta način šola ruši tisto, kar skušajo sami privzgojiti pri svojih otrocih. Pa čeprav mednarodna zakonodaja zagotavlja kontinuiteto med vzgojo v družini in vzgojo v šoli. Naša šola si še vedno zelo totalitaristično lasti pravico, da v nekaterih pogledih – predvsem verskem – vzgaja proti vzgoji, ki jo imajo otroci doma.

Pa vendar vsem pritiskom navkljub srečujemo – celo vedno pogosteje – katoličanke in katoličane, ki želijo v javni prostor skupaj vstopati s tem, ker verujejo zasebno in posamično.

Do tega imajo vso pravico!

Kaj jim svetujete v okolju, v katerem jim prevladujoči mediji, FDV-jevsko družboslovje, oblastni politiki in še marsikdo drug takšno ravnanje ne le odsvetujejo, temveč skorajda prepovedujejo?

Prepovedovati jim nimajo pravice, čeprav to včasih dejansko naredijo. Seveda nima nobenega smisla izzivati zaradi izzivanja, je pa treba svoje pravice odločno braniti, to pa gotovo. Na pritiske preprosto ne smemo pristati.

Če se lahko politkolesarji vozijo po Ljubljani in govorijo, kar hočejo, imajo tudi verni polno pravico, da javno molijo rožni venec.

Če smo čisto konkretni: kako v tej luči gledate na pobudo javne molitve rožnega venca v Ljubljani na Kongresnem trgu?

Če se lahko politkolesarji vozijo po Ljubljani in govorijo, kar hočejo, imajo tudi verni polno pravico, da javno molijo rožni venec. To spada pod pravico javnega in kolektivnega izpovedovanja verskega prepričanja. Saj tudi pripadniki drugih ver uprizarjajo muzikalične in druge nastope, ki so povezani z njihovo vero, pa se v to nihče ne obregne.

Ločenost Cerkve in države pa ima smisel samo tedaj in samo tam, kjer bi prišlo do prepletanja cerkvenega in državnega – ne pa tudi cerkvenega in javnega, kajti treba je razlikovati med državnim in javnim, česar pri nas marsikdo ne zna in misli, da je vse, kar je javno, državno.

Ali pa, če malce provociram, slišimo vzklike Alah je velik na Prešernovem trgu na prohamasovskih demonstracijah. A pustiva zdaj to ob strani. Ali ima to, o čemer govoriva, kakšno povezavo z razvpitim 7. členom ustave, ki govori o ločenosti države in verskih skupnosti? Pogosto namreč pri izločanju vere iz javnega prostora slišimo sklicevanje na ta člen.

Kar je le znamenje ideološke zadrtosti. Ustavno sodišče je jasno povedalo, da za izvajanje verske svobode ni odločilna določba 7. člena, ampak je odločilen 41. člen ustave, ki kot temeljno človekovo pravico zagotavlja svobodo vesti ter tako svobodno izpovedovanje vere in drugih prepričanj v zasebnem in javnem življenju. Ločenost Cerkve in države pa ima smisel samo tedaj in samo tam, kjer bi prišlo do prepletanja cerkvenega in državnega – ne pa tudi cerkvenega in javnega, kajti treba je razlikovati med državnim in javnim, česar pri nas marsikdo ne zna in misli, da je vse, kar je javno, državno. Državno je tisto, kar država dejansko počne: država dela zakone, država ima policijo, država ima svojo vojsko … Gotovo je, da Cerkev ne more imeti svoje vojske; Cerkev ne more imeti svoje policije; Cerkev ne more izdajati za vse obvezujočih zakonov oziroma ne more naročiti državnemu zboru, da recimo neko določilo cerkvenega zakonika prevede v državni zakon – to namreč dela šeriatsko pravo, tako se dela v islamski fundamentalistični državi, kjer ni ločitve države in verskih skupnosti. Načelo ločenosti države in verskih skupnosti ima samo en namen: da zagotavlja nevtralnost države in enakopravnost vseh verskih skupnosti. Če bi se država poistila z eno vero in bi tisto vero absolutno favorizirala, bi lahko govorili o kršitvi 7. člena slovenske ustave.

Blagoslavljanje ni v državni pristojnosti, torej državo nič ne gane – ne v pozitivnem ne v negativnem smislu –, če blagoslavlja Cerkev.

Že slišim koga, ki bo rekel: pa saj to se dogaja na primer pri blagoslovih javnih prostorov, cest!

Kar pomeni, da tak človek živi v hudi zmoti. Pa ni edini. Nedavno so v nekem zdravstvenem zavodu za invalidne otroke hoteli blagosloviti obnovljeno stopnišče ali nekaj podobnega, pa so bili nekateri proti in so to dejansko preprečili – prav v imenu ločitve države in verskih skupnosti. Če bi bila naloga države, da blagoslavlja, potem Cerkev tam najbrž res ne bi imela kaj iskati. Ker pa država seveda ne blagoslavlja ne šol, ne cest, ne javnih zdravstvenih ustanov – ker država pač ne blagoslavlja ničesar, ni nobenega razloga, zakaj na prošnjo ljudi tega ne bi mogla Cerkev. To ni poseganje v državno pristojnost in tudi ni poistovetenje države z neko vero. Blagoslavljanje ni v državni pristojnosti, torej državo nič ne gane – ne v pozitivnem ne v negativnem smislu –, če blagoslavlja Cerkev.

Kristjani imamo dovolj možnosti, da svoje argumentacije o javnih vprašanjih ne podkrepimo neposredno z verskimi trditvami, temveč z razumskimi razlogi, saj naša vera počiva na razumu in ne na nekem fanatičnem prepričanju, ki ne bi imelo racionalne utemeljitve.

Pred kapelo Utelešenja Božje Besede na uredništvu Družine. FOTO: Tatjana Splichal

Ali smejo tudi v tekmo vizij, kakšna naj bo skupna družba – in to je običajno tekma političnih vizij – s svojimi verskimi argumenti vstopati verni ljudje?

Seveda! Drugi nastopajo v imenu svojih ideologij – teorija spola recimo ni znanost, temveč ideologija, ki jo njeni zastopniki agresivno propagirajo. Z veliko večjo upravičenostjo lahko v javni prostor s svojo argumentacijo vstopajo verni katoličani: ker v ta prostor prinašajo prepričanje, ki je stoletno, pravzaprav tisočletno, je preverjeno in je še danes v svetu večinoma v veljavi. Jasno pa je tudi: če bom v parlamentu neko svoje stališče argumentiral z izrekom Svetega pisma, bom morda tvegal, da bom škodil svoji stvari. Kristjani imamo dovolj možnosti, da svoje argumentacije o javnih vprašanjih ne podkrepimo neposredno z verskimi trditvami, temveč z razumskimi razlogi, saj naša vera počiva na razumu in ne na nekem fanatičnem prepričanju, ki ne bi imelo racionalne utemeljitve. Racionalnih razlogov nam ne manjka in zato lahko svoja stališča podkrepimo na tak način, da so prepričljiva tudi za tiste, ki z nami ne delijo naših religioznih vrednot. Primer: evtanazija.