Osip Mandelštam in Nadežda Mandelštam. VIR: stuki-druki.com

Nadežda Mandelštam (roj. Hazina, 1899–1980) je bila ruska pisateljica in žena pesnika Osipa Mandelštama (1891–1938), ki je umrl v stalinističnem taborišču. Rodila se je leta 1899 v Saratovu v intelektualni judovski družini. Leta 1902 se je družina preselila v Kijev, kjer se je Nadežda Hazina vpisala na zasebno žensko gimnazijo. Nato se je vpisala na pravno fakulteto kijevske Univerze Svetega Vladimirja, vendar študija ni dokončala. Šolsko izobraževanje so ji v mladostnih letih dopolnjevala potovanja s starši po Evropi. Leta 1922 se je poročila z Osipom Mandelštamom.

Po moževi smrti leta 1938 se je iz strahu, da je ne bi pogoltnil gulag, potikala po zakotnih krajih Velikega imperija. Leta 1942 se je s pomočjo prijateljice, pesnice Ane Ahmatove, odpeljala v Taškent, zatem je bila v Uljanovsku, kjer se je preživljala s poučevanjem tujih jezikov. Spomine je začela pisati leta 1958 v mestu Tarusi.

Knjiga Spomini Nadežde Mandelštam je zgodovinski dokument

Nadežda Mandelštam je spomine začela pisati leta 1958 v mestu Tarusa. Spomine je prevedel Aleksander Skaza in prevodu dodal spremno besedo ter obsežni seznam kratkih biografij pomembnejših oseb, ki nastopajo v spominih; knjiga skupaj obsega 740 strani.

V spremni besedi je med drugim zapisal: »Knjiga Spomini Nadežde Mandelštam je predvsem zgodovinski dokument, je pričevanje izredno razgledane inteligentke, ki je zmogla premagati življenjske stiske in z nezlomljivo upornostjo ter izjemnim spominom razkrivati resnico o nečlovečnosti in zlu sovjetske epohe, še posebej stalinskih desetletij«.

Osip Mandelštam in Nadežda Mandelštam na naslovnici ruske knjige.

Podrobna pripoved o grozotah stalinskega stroja nasilja

Knjiga predstavi tragično usodo velikega ruskega pesnika Osipa Emiljeviča Mandelštama, ki so ga po ukazu diktatorja Stalina, užaljenega, ker si je pesnik drznil s »sovražno pesniško besedo« ponižati njegovo veličino, pogubili horda NKVD in njeni pomočniki – ovaduhi in priskledniki. A ob podrobni pripovedi o grozotah, ki jih je Mandelštamu povzročil pošastni stalinski stroj nasilja, je v besedilu prisotna tudi avtoričina misel o njej sami, moževi zvesti sopotnici in podpornici. Še več, v knjigi se srečamo z zanimivimi upodobitvami sodobnikov, od pesnic Ane Ahmatove, Marine Cvetajeve in pesnika Valerija Brjusova do prozaistov Valentina Katajeva in Aleksandra Fadejeva. Prevajalec Aleksander Skaza v spremni besedi zapisal še, da Spomini »pozivajo bralca, naj premaga strah in si prizadeva za to, da bo 'zadnja zmaga vedno na strani dobrega in ne zla'«.

Nekaj strani iz knjige

Gitta Sereny o Franzu Stanglu, poveljniku taborišča Treblinka

Založba Beletrina je izdala prevod knjige britanske publicistke Gitte Sereny z naslovom Pot v temo in podnaslovom Od usmrtitev iz usmiljenja do množičnih pobojev. To delo spada med pomembne pričevanjske knjige 20. stoletja.

Knjigo, ki so jo prvič objavili leta 1974 in jo lahko zdaj beremo v slovenskem prevodu Marka Košana, je napisala Gitta Sereny, britanska biografinja, zgodovinarka in preiskovalna novinarka, ki je postala prepoznavna po svojih intervjujih in profilih zloglasnih osebnosti. Eden od njih je bil temelj za to knjigo – Franz Stangl, poveljnik taborišča Treblinka od septembra 1942 do avgusta 1943. Z njim se je v düsseldorfskem preiskovalnem zaporu, kjer je čakal na rezultate priziva na dosmrtno kazen, pogovarjala od aprila do junija 1971.

Avtorica knjige Gitte Sereny.

Za pogovor z nacističnim zločincem je porabila sedemdeset ur

Avtorica je uvodoma pojasnila: »Ideja za pogovore s Stanglom mi je šinila v glavo, ko sem med njegovim sojenjem v Nemčiji leta 1970 ugotovila, da je v nasprotju z drugimi, ki sem jih lahko opazovala v podobnih okoliščinah, človek, ki poleg drugega premore tudi določeno mero inteligence. Bil je edini poveljnik uničevalnega taborišča, ki mu je bilo sojeno.«

Za pogovor je porabila sedemdeset ur, za proučevanje arhivov in iskanje ljudi, ki so bili tako ali drugače povezani z njegovo izpovedjo, pa še dodatnih osemnajst mesecev. Nastala je pretresljiva knjiga, o kateri prevajalec Marko Košan dodaja: »Pot v temo je ena izmed najpomembnejših pričevanjskih knjig o holokavstu in prelomna študija, ki dobesedno utelesi znamenito misel Hannah Arendt o 'banalnosti zla'. Na Dunaju rojena angleška novinarka Gitta Sereny je prodrla do najbolj intimnih razmišljanj Franza Stangla, nekdanjega poveljnika najbolj zloglasnega nacističnega uničevalnega taborišča Treblinka. Odločena, da bo poiskala objektivno, a tudi njegovo osebno resnico, je vse, kar je povedal, ob vsem zanikanju, ko je bil obenem ponosen na svoje 'delo', z neskončno potrpežljivostjo navzkrižno preverjala z drugimi pričami in družinskimi člani.«

Članek o sojenju Franzu Stanglu leta 1970. VIR: ilmanifesto.it

Stanglova življenjska zgodba razkriva nepojmljivost holokavsta

In še: »Stanglova življenjska zgodba nam v novi in drugačni, strašljivo neposredni luči razkrije nepojmljivost holokavsta, kakor so ga izvajali povsem 'običajni' ljudje, pri čemer se pripoved ne ustavi ob koncu vojne, temveč se nadaljuje v čas Stanglovega bega, najprej v Sirijo in nato v Brazilijo, kjer se mu je kmalu pridružila družina.

Gitta Sereny v pogovorih z akterji neusmiljeno razgalja skrivne vatikanske kanale, ki so najhujšim vojnim zločincem omogočili umik v emigracijo, večinoma v Južno Ameriko. Neprizanesljiva je predvsem do vloge papeža Pija XII., ki v zadnjem času ob novih razkritjih znova polni časopisne stolpce. Gitta Sereny nas nepristransko, kot Dantejev Vergil, popelje do najtemnejših krogov pekla, kjer se – in to je najstrašnejše od vsega – ne skrivajo pošasti, temveč povsem navadni ljudje, kot sva ti in jaz.«

Nekaj strani iz knjigeFranz Stangl na posnetku v člaku o sojenju decembra 1970.

Ukvarjala se je predvsem z velikimi moralnimi vprašanji

Gitta Sereny (1921–2012) se je rodila na Dunaju; oče je bil madžarski aristokrat, mati nemška igralka iz Hamburga. Leta 1934 so vlak, s katerim se je peljala v zasebno šolo v Angliji, ustavili v Nürnbergu, kjer je bila nato prisiljena prisostvovati nacističnemu zborovanju. Dogodek jo je pretresel, posebej ko je prebrala Hitlerjev Mein Kampf, ki jo je zaznamoval za vse življenje. Po anšlusu se je leta 1938 preselila v Francijo, kjer je med nemško okupacijo pomagala vojnim sirotam, zaradi povezav s francoskim odporniškim gibanjem pa se je morala umakniti v ZDA.

 Po vojni je delala v ameriških agencijah za begunce v različnih nemških mestih. Leta 1948 se je poročila z angleškim fotoreporterjem Donom Honeymanom, nato pa je bila dolgoletna sodelavka revije The Daily Telegraph Magazine. V svojem novinarskem delu se je ukvarjala predvsem z velikimi moralnimi vprašanji. Ob množici člankov je napisala vrsto knjig z natančnimi biografskimi študijami, med najodmevnejšimi so Albert Speer. Njegov boj z resnico (1995), Neslišni kriki. Zgodba Mary Bell o razvpiti angleški detomorilki (1998) in prva ter najbolj znana Pot v temo, prvič izdana leta 1974.