Otrokom berem slikanice. Precej so drugačne, kot so bile v mojih časih. Berem denimo o veveričku, ki ni zmogel plezati, o ptičku, ki ni znal leteti, o dečku, ki ni bil preveč deški, ipd. Zgodbe zapleta ne gradijo na neki objektivni zunanji nevarnosti ali na skupnem izzivu, ampak na posebnostih oz. »drugačnosti« anti-junakov, ki vselej paradoksno postanejo junaki. Z razumevanjem in sočutjem okolice ali zaradi nekega drugega daru.

Čeprav dvomim, da se je sočutja mogoče priučiti na »papirnat« način, ob začetku šolskega leta razmišljam, kako se ta vzgoja nadaljuje. Pogled v šolski svet me navdaja z občutkom, da je šola – in ne življenje samo (morda pa je šola zasedla prevelik del življenja, kaj se ve ...) – zelo jasno merilo, ki odkriva in nagrajuje nadarjenosti. »Šolske« nadarjenosti, se razume, vseh ne more. Danes otroci že od prvega razreda lahko tekmujejo, v srednji šoli pa ta tekmovanja postanejo prava borba za štipendijo, plačilo torej. Biti kognitivno nadarjen se i...