Nekdo ga je nagovoril, ko je bil Jezus krščen. In prav zato se je moral ob tem čutiti precej pomembnega. Čeprav enak med enakimi – ko je namreč »vse ljudstvo prejemalo krst, je bil tudi Jezus krščen« (Lk 3,21) – Jezus tako ni bil samo številka, ni bil samo eden od mnogih. Nekaj posebnega je bil, oseba z dostojanstvom. Odprta nebesa in duh, ki je prihajal nadenj, vse se je zgodilo samo zanj, in besede so to samo še poudarile. »Moj Sin,« mu je dejal, da je razumel, da ima Očeta, da torej nekomu pripada. »Ljubljeni,« ga je imenoval, da je razumel, da je nekomu mar zanj. »Nad teboj imam veselje,« je dodal, pomemben stavek, ki pove, da ga pri tem ne samo tolerira, ampak da je z njim zadovoljen. Da ga spoštuje.

Vrednost spoštovanja

Kakšna bogata dediščina za človeka je to troje: pripadnost, ljubezen, spoštovanje, posebno pa zadnje, saj je prav to tisto, ob čemer se človek začne zavedati svoje vrednosti. Menda brez tega nihče ne more priti skozi življen...