»Jože Pirjevec: Ljudje, ki kritizirajo partizane, niso državotvorni.« Taka in podobna sporočila akad. prof. dr. politika Jožeta Pirjevca so pogosta med propagandno turnejo za njegovo knjigo Partizani. Značilno je, da slovenski žurnalizem, ki je zvest partizanski diskurzivni koaliciji, vsa ta sporočila objavlja brez vsake kritične distance.

Žal pa smo lahko nad Pirjevcem in Partizani resno zaskrbljeni. Skrbi nas njegova identifikacija s stalinističnim terorjem. Jože Pirjevec namreč sam pravi, da bi bil lahko bratomorni morilec. V Partizanih je za dr. Lamberta Ehrlicha zapisal, da je bil »edini kvizling v Evropi«. Edini kvizling v Evropi? Nobene razumne podlage ni za tako trditev, je izmišljena, gre za podlo podtikanje. Toda Pirjevec gre še dlje. Na eni od predstavitev Partizanov je izjavil: »Nekateri nasprotniki so bili vredni, da se jih pobije, nekateri so bili majhne ribe, nekatere pa bi tudi jaz streljal, recimo Ehrlicha …« Pirjevec torej ne samo opravičuje, ampak je sposoben celo ponoviti partizanske vojne zločine!

Vendar Partizani niso samo spričevalo Pirjevčeve genocidne nastrojenosti napram protikomunistom. Pirjevec z neko naslado navaja najbolj sočne opise, kako ljudje mrcvarijo drug drugega. Pri tem se ne ubada s tem, da je npr. Jože Javoršek skrajno sporen vir za take navedbe. Toda obenem je vidno, da Pirjevca tudi partizansko trpljenje ne zanima kaj dosti.

Med vrhunce Pirjevčeve cinične brezčutnosti sodi povzemanje interpretacije švicarskega kirurga in kasneje psihiatra Paula Parina (navaja njegove spomine, ne pa strokovnega članka iz leta 1947, njegove refleksije o odhodu iz Jugoslavije preko Trsta …). Pirjevec skuša bralstvu pod to krinko podtakniti, da v Sloveniji ni bilo jugoslovanskih travmatskih motenj, t. i. »jurišnikov«. To pa zato, ker Parin meni, če rečemo po domače, da so slovenski partizani več seksali, drugod po Jugoslaviji naj bi zbolevali kot »jurišniki« zaradi komunistično ukazane pretirane spolne abstinence. Ta teza seveda nikakor ne zdrži kritične presoje. Zavrnil jo je že Hugo Klajn, srbski Jud, pomembnejši freudovec kot Parin. Toda Klajna žal Pirjevec ne pozna.

Sicer pa so glede spolnosti slovenski partizani imeli podobne težave kot na jugoslovanskem jugu. Kar so si lahko privoščili nekateri, je bilo drugim prepovedano. Primeri partizanske bolezni pa so bili seveda tudi v Sloveniji, vendar se jih ne da razložiti s freudovskimi metodami. Partizanski »jurišniki« so drseli v travmatske krize iz različnih vzrokov. Tako zaradi prestanega trpljenja pa tudi zaradi tega, ker so ubijali neoborožene soljudi. To bi Pirjevec vedel, če bi poznal vsaj kakšno sodobnejše delo o vojnih travmah.

Tako v zapisu v Slovenskem času (julij 2020) kot v oddaji Moja zgodba na Radiu Ognjišče (21. junija letos) sem dokazal, da Pirjevec ne pozna ne osnovne literature ne virov o slovenskem partizanskem gibanju oz. partizanskega gibanja v njegovi zapletenosti niti ne razume (pa tudi za druge jugoslovanske republike ne kaže nič boljše). Zato je tudi o tem potrebna razprava tako v SAZU kot drugih strokovnih in drugih javnostih.

Pirjevec se doslej ni bil sposoben odzvati na kritične pripombe. Prav tako je manj verjetno, da bi slovenski žurnalisti, prežeti z duhom partizanske dis­kurzne koalicije, zmogli dojeti, da gre pri Partizanih za strokovno, etično, moralno in ideološko skrajno problematičen produkt. Toda strokovni kolegi, ki knjigo berejo, obupujejo nad njo. Eden ugotavlja, da gre za »jezikovno nemarno, podatkovno površno in ideološko preparirano delo«.

Vsekakor bi bilo umestno, da se SAZU odloči za preverjanje, ali ima v svojih vrstah člana, ki javno zagovarja stalinistične zločine in bi jih ponovil, ki se ideološko-partijsko opredeljuje, ki ima v svojih Partizanih množične faktografske napake, ki ni sposoben dialoga …

Skratka, opazujmo, kako daleč gre lahko SAZU pri toleriranju Pirjevčevega početja, ki je daleč pod etičnim minimumom, kot ga je opredelil dr. Jože Trontelj, nekdanji predsednik SAZU.