Založba Ciceron je izdala prevod knjige dveh italijanskih publicistov, Pina Adriana in Giorgia Cingolanija, Nacionalizem in nasilje.

Lani je v založbi Srednjeevropske univerze v Budimpešti izšlo delo, ki prinaša celovito zgodbo o nastanku, vzponu in propadu hrvaškega ustaštva.

Avtorja knjige z naslovom Nacionalizem in nasilje in podnaslovom Pavelić in ustaški terorizem od začetkov fašizma do hladne vojne sta dva: zgodovinarja, pisca in scenarista Pino Adriano in Giorgio Cingolani. Knjiga je zajetna, saj obsega kar 528 strani.

Najprej, avtorja sta, sodeč po izrazoslovju, levo politično usmerjena, zato je tudi njun odnos do teme hrvaškega ustaštva in ustaške države med drugo svetovno vojno Nezavisne države Hrvaške zelo kritičen. Po njuni sklepni oceni je bilo ustaštvo ena najbolj krvavih in nasilnih terorističnih organizacij v Evropi dvajsetega stoletja.


Razpad Jugoslavije je bil dolgo načrtovan proces

Italijanska avtorja Pino Adriano in Giorgio Cingolani sta na temelju doslej dostopnih arhivskih virov popisala zgodbo o poglavniku Anteju Paveliću in njegovih ustaših od trenutka, ko so pod sponzorstvom Mussolinija in v imenu italijanskih ozemeljskih interesov ubili jugoslovanskega kralja Aleksandra v francoskem Marseillu leta 1934, pa do njihovega padca v razmere hladne vojne.

Italijanska avtorja sta na temelju bogatega arhivskega gradiva vseh vpletenih držav opravila doslej enega najbolj temeljitih pregledov zgodovine ustaštva.

Njuno delo med drugim nazorno kaže, da je bil razpad Jugoslavije dolgo načrtovan proces, ki se je ob izdatni pomoči sosednjih držav začel praktično takoj po njenem nastanku, saj si Italija in Madžarska na Balkanu nista želela nastanka močne države.

Žalostna ironija tega procesa je, da so si jugoslovanska nacionalistična gibanja kupovala politično in vojaško podporo Rima s tihim soglasjem k italijanskemu ozemeljskemu ekspanzionizmu.

Od umora kralja do hladne vojne

Avtorja sta zgodovino ustaštva razdelila v tri sklope.

V prvem sta opisala okoliščine umora kralja Aleksandra in skrivanje Pavelićevih ustašev v Italiji pod okriljem Mussolinija in italijanskega fašizma.

V drugem sledim prikazu začetka druge svetovne vojne in nastanku NDH, etničnemu in verskemu »čiščenju« Hrvaške, kapitulaciji Italije in začetku propada NDH.

V tretjem se seznanimo z umikom ustašev v Avstrijo in po t. i. podganjih poteh v Argentino, z vdori ustaških Križarjev v Jugoslavijo ter z ustaškim terorizmom kot orodju hladne vojne.

Ena najbolj grozljivih zgodb druge svetovne vojne

Založba Ciceron je že pred tem izdala knjigo o dogajanju na Hrvaškem med drugo svetovno vojno. Njen naslov je Nadškof genocida, podnaslov Nadškof Stepinac, Vatikan in ustaška diktatura na Hrvaškem v letih 1941–1945, napisal pa jo je Marco Aurelio Rivelli.

Avtor piše, da se je v obdobju 1941–1945 v Neodvisni državi Hrvaški dogajala ena najbolj grozljivih zgodb druge svetovne vojne. Ustaši Anteja Paveliča so s podporo Hitlerja in Mussolinija ter v imenu končne rešitve hrvaškega vprašanja, ubili na stotisoče pravoslavnih Srbov ter na desettisoče Judov in Romov.

Pokole je spremljalo prisilno spreobračanje pravoslavcev v katoliško vero, toda žrtvam ustaškega divjanja pogosto tudi to ni rešilo življenja.

Po avtorjevem mnenju je etnično in versko čiščenje hrvaškega ozemlja potekalo s katoliško gorečnostjo, kakršne Evropa ni doživela vse od križarskega pokola heretičnih Katarov z juga Francije na začetku trinajstega stoletja.

Krvava morija naj bi presenetila celo vsega hudega vajene esesovce. Že avgusta 1941 je urad predstavnika nemške vojske v Zagrebu, generala Edmunda Glaisa von Horstenaua, poročal v Berlin, da je »kot žrtev živalskega nagona, ki ga podžigajo vodje hrvaških ustašev, padlo 200.000 Srbov«.

Papež Pij XII. je imel v Zagrebu svojega odposlanca Marconeja

Kot piše avtor knjige, je v dogajanju, ki se je v zgodovino zapisalo kot balkanski holokavst, imela eno od odločilnih vlog rimskokatoliška cerkev. Zagrebški nadškof Alojzij Stepinac je kot osvoboditelja pozdravljal Mussolinija in Hitlerja ter aktivno sodeloval z vodstvom ustaškega gibanja. Del hrvaškega katoliškega klera je osebno, včasih tudi na poveljniških položajih ustaških enot, sodeloval v krvavih pokolih, katoliška cerkev pa je neposredno vodila politiko nasilnega spreobračanja.

Beremo tudi, da je bil o poteku genocida obveščen tudi Vatikan. Papež Pacelli je imel v Zagrebu svojega odposlanca Marconeja, poročila je dobival od različnih visokih predstavnikov hrvaškega klera in politike, o dogajanju so s številkami ter opisi pokolov kljub vladni cenzuri ves čas poročali italijanski mediji, nenazadnje pa je Pij XII. nenehno dobival tudi dokumentirane pritožbe s strani zahodnih zaveznikov in jugoslovanske vlade v izgnanstvu.