»S strežbo bolnim in drugim pomoči potrebnim želimo ljudem pokazati, da jih ima po nas Bog rad,« nam sestre usmiljenke v pogovoru odkrivajo svoje poslanstvo. »Razodevati moramo Božjo dobroto, ne sebe.« Boga na poseben način razodevajo že s sestrsko obleko: »Nošenje obleke je pred svetom dodatna odgovornost, nam pa zastavlja vprašanji: Ali smo v svojem življenju resnično to, kar se vidi navzven po naših oblekah in služenju? Ali naše služenje izvira iz Božjega?« Toplina in vedrina, ki sva je bili deležni s fotografinjo, pa odseva njihovo pristnost in svobodo.

Foto: Tatjana Splichal

Karizma sester usmiljenk je zelo široka in ni omejena na služenje bolnim in ostarelim. Kot odgovor na materialno in duhovno bedo svojega časa sta ustanovitelja te skupnosti posvečenega apostolskega življenja sv. Vincencij Pavelski (1581–1660) in sv. Ludovika de Marillac (1591–1660) z izredno ljubeznijo, prepleteno z modrostjo in praktičnimi izkušnjami, pošiljala sestre poučevat revne deklice na deželo, h kaznjencem, vojakom, zavrženim otrokom … Spodbujala sta jih, da skrbijo za zapostavljene in stare ter jim nudijo duhovno in telesno pomoč. Sestre so postale nosilke zdrav- stvene in socialne oskrbe, kar je do prvih let po drugi svetovni vojni veljalo tudi za Slovenijo.

S. Leopoldina Brandis (1815–1900), ki je iz avstrijskega Gradca usmiljenke pripeljala v Slovenijo, je ustanovila tudi Marijine sestre za pomoč bolnikom na domovih, zlasti ponoči. Navadno so tam, kjer so bile usmiljenke, potem pomagale tudi Marijine sestre, dokler se niso osamosvojile. Ko so leta 1852 usmiljenke prišle v Ljubljano, so tri delale v mestni ubožnici, dve sestri pa sta obiskovali uboge po domovih in kaznjenke v prisilni delavnici na Poljanah. Ko so jim tri leta pozneje zaupali delo v ljubljanski bolnišnici, so z delom zunaj začasno prenehale.

Slovenska provinca poleg Slovenije vključuje Hrvaško, Srbijo in Makedonijo ter albansko pokrajino, kamor spadajo sestre v Albaniji in na Kosovu; tam so dejansko v službi najbolj ubogih, materialno revnih, delujejo v patronaži in negi na domu, imajo menzo za uboge, vrtec za romske otroke ... Najdemo jih tudi v zunanjih misijonih (ad gentes) v deželah, kjer ljudje še niso slišali za Kristusa (Ruanda, Burundi). Sestre v misijonih niso več članice Slovenske province, ampak province, kjer delujejo, se pa vračajo na dopuste in ostajajo močno povezane z domačo provinco, ki jim, kolikor le more, pomaga tudi materialno.