Italijanska redovnica s. Tosca Ferrante je kot majhna deklica sanjala, da bo postala medicinska sestra ali učiteljica, pozneje pa jo je pot privedla v policijske vrste.

Danes ugotavlja, da njeno redovništvo vsebuje vse te poklice in ji omogoča način življenja, da lahko zadostuje potrebam svojega bližnjega, o s. Tosci poroča spletni portal Vatican News.

Modra jakna z enovrstnim zapenjanjem, baretka, za pasom viseča pištola in zgodovinsko geslo: Sub Lege Libertas.

Modra jakna z enovrstnim zapenjanjem, baretka, za pasom viseča pištola in zgodovinsko geslo: Sub Lege Libertas (Svoboda po zakonu): to je podoba, ki se človeku prikaže ob misli na žensko v uniformi italijanske državne policije. In tako si lahko predstavljamo Tosco Ferrante leta 1989: ponosen pogled in stroga drža, toda z drugačno svetlobo v očeh po petih letih službovanja v italijanski policiji.

»V tistih letih sem kljub veselju občutila določen nemir glede prihodnosti, še naprej sem se spraševala o smislu življenja in o tem, kako ga želi Bog deliti z mano,« s. Tosca pripoveduje o tem posebej intenzivnem obdobju svojega življenja.

S. Tosca kot policistka

Dotik bolečine, ki jo je povzročilo zlo

Pred nekaj desetletji pa se je zgodovinskemu geslu italijanske državne policije pridružilo še eno: Esserci sempre (Vedno bodi tam).

V notranji bližini tega izraza je Tosca Ferrante svojo vlogo policistke začela živeti na povsem drugačen način. »Videla sem obraze toliko 'ubogih' ljudi: prestopnikov, narkomanov, mladih žensk, ki so bile žrtve prostitucije, tujcev, ki so čakali na dovoljenje za bivanje in pogosto postali žrtve lažnih shem posrednikov - toliko revščine, toliko praznine in tudi toliko zla.«

Te zgodbe lahko prizadenejo, izkrvavijo in razdražijo. To so zgodbe, ki ne dopuščajo ravnodušnosti. Nekega dne se je zgodil dokončni preobrat.

Strah me je. Ali me lahko objameš?

»Nekega dne sem bil v rimski četrti Tor Pignattara. Prosili so me, naj stojim na straži in počakam na ukaze v zvezi z mladoletnikom, ki je zagrešil rop. Bila sva v isti sobi in z njim sem se začela pogovarjati o motivih za njegovo dejanje (to je bilo prvo kaznivo dejanje, ki ga je storil). Tega trenutka se natančno spominjam. Planil je v jok in mi zaupal, da ga je strah. Nenehno je jokal, bil je resnično prestrašen. Prisluhnila sem mu in mu ponudila robček. Res se je zdel nemočen.

V nekem trenutku, ko je še vedno jokal, je rekel: 'Strah me je. Ali me lahko objameš?'. Rekla sem: 'Ne.' Nisem smela. Bila sem v službi. Toda globoko v sebi sem razmišljala: za kaj me je prosil? Za objem! Za gesto, ki je ena prvih oblik komunikacije s svetom - novorojenček je položen v materino naročje. To je toplina, posredovanje ljubezni, nežnosti, zaščite. Jaz pa sem rekla ne! Ko sem prišla domov, sem se pogledala v ogledalo in se vprašala: 'Kdo postajaš?'«

Srečanje z Jezusom

To je bil začetek njenega resničnega srečanja z Vstalim Gospodom. To je bilo Toscino potovanje v Damask, začetek resnega obdobja razločevanja, ki jo je privedlo do tega, da je svoji vesti dala nepreklicen odgovor.

S. Tosca kot redovnica še vedno skrbi za »uboge«, ki jih je spoznala, ko je za pasom nosila pištolo.

»Spoznala sem, da moram tvegati Ljubezen!« Po nekaj letih se je pridružila redovnicam v verski ustanovi Istituto Regina degli Apostoli, kjer še vedno skrbi za »uboge«, ki jih je spoznala, ko je za pasom nosila pištolo.

»Prehod iz policijskih vrst v redovniško življenje zame ni bil nič nenavadnega. Bil je naraven: moj predhodni stik z ljudmi, ki sem jih prej omenila, mi je pomagal razumeti, kaj Bog želi zame.«

S. Tosca z nekdanjim kolegom. FOTO: Vatican Media

Želja po skrbi za druge

Vsekakor je bila to pomembna sprememba v njenem življenju, skozi katero je s. Tosca lahko videla stopinje tistega, ki jo je vodil: »Pravzaprav lahko danes, po tolikih letih, prepoznam rdečo nit, ki je povezovala moje življenje: to je želja, da bi skrbela za druge in jim posvetila svoje življenje.«

S. Tosca se zaveda, da kot redovnica združuje različne poklice in svoje življenje daje na razpolago potrebam ljudi okoli sebe.

Kot majhna deklica je s. Tosca sanjala, da bi postala medicinska sestra ali učiteljica. Kot odrasla je sanjala, da bi postala policistka. Zdaj se zaveda, da v redovniškem življenju vse te poklice združuje želja, da bi svoje življenje dala na razpolago potrebam ljudi okoli sebe.

Danes skrbi za pastoralo poklicev in mladih ter usklajuje območno službo za zaščito mladoletnikov in ranljivih odraslih v Toskani.

Zgodba za druge mlade ljudi

Edinstvena zgodba te redovnice je močno sporočilo sodobni mladini, ki je zmedena in ji primanjkuje referenčnih točk. Prestraši jih že samo beseda »poklic«.

V obrazih in zgodbah ubogih sem našla Boga: Klanjam se jim! In se zahvaljujem Bogu!

»Stvari, ki nam bodo pomagale razumeti, kdo smo poklicani biti, so okoli nas - življenjske razmere - to je tista zvezda, ki nas od zunaj usmerja, vodi in spodbuja. Trdno verjamem, da je poklicanost nekaj, kar razumemo, ko živimo, s pogledom na resničnost, v kateri živimo, na revščino, ki nas obdaja. Vsaj tako je bilo zame: v obrazih in zgodbah ubogih sem našla Boga: Klanjam se jim! In se zahvaljujem Bogu!«