Mejnik osmih milijard naj bi po podatkih Združenih narodov presegli enajst let po rojstvu sedemmilijardtega Zemljana, poroča britanski BBC. Po velikem porastu sredi 20. stoletja se rast prebivalstva že upočasnjuje: do devetih milijard bi lahko minilo petnajst let, deset milijard pa naj bi po pričakovanjih Združenih narodov dosegli šele leta 2080.

Število svetovnega prebivalstva je težko natančno izračunati, zato pri ZN priznavajo, da so lahko njihovi izračuni za leto ali dve napačni.

Število svetovnega prebivalstva je težko natančno izračunati, zato pri ZN priznavajo, da so lahko njihovi izračuni za leto ali dve napačni. Kljub temu je 15. november najboljša ocena, ko naj bi presegli mejo osmih milijard. Filipinska vlada je že objavila, da je osemmilijardta Zemljanka novorojenka Vinice Mabansag iz Manile. V preteklih letih so Združeni narodi izbrali dojenčke, ki predstavljajo pet-, šest- in sedemmilijardnega otroka: kaj ti ljudje počnejo danes?

Matej Gašpar. FOTO: osebni arhiv

Pet milijard: Matej Gašpar

Nekaj minut po rojstvu julija 1987 je drobni obrazek Mateja Gašparja osvetlila bliskavica fotoaparata, njegovo izčrpano mater pa je obkrožala množica politikov v strogih oblačilih. Britanski uradnik Združenih narodov Alex Marshall se je počutil delno odgovornega za trenutni kaos, ki ga je povzročil v tej mali porodnišnici v predmestju Zagreba:

»V bistvu smo pogledali napovedi in si zamislili, da bo svetovno prebivalstvo leta 1987 preseglo pet milijard,« je pojasnil za BBC. »In statistični datum je bil 11. julij.« Odločili so se, da bodo »izbrali« petmilijardtega otroka na svetu.

Šlo je za to, da bi številkam dali obraz.

Demografi ZN so bili nad to idejo sicer ogorčeni, češ da med tolikimi ljudmi ni smiselno izbirati posameznika, vendar so to kljub temu storili: »Šlo je za to, da bi številkam dali obraz.« Petintrideset let pozneje poskuša petmilijardti otrok na svetu pozabiti svoj slovesni prihod na svet: njegov profil na družbenem omrežju Facebook kaže, da živi v Zagrebu, je srečno poročen in dela kot kemijski inženir. Odločno se izogiba pogovorov za medije in je zavrnil tudi znameniti BBC.

Od takrat se je naši globalni skupnosti pridružilo še tri milijarde ljudi. V naslednjih 35 letih bi se lahko število prebivalcev sveta povečalo le še za dve milijardi, nato pa se bo najverjetneje ustalilo.

Sadia Sultana Oishee. FOTO: osebni arhiv

Sedem milijard: Sadia Sultana Oishee

V bližini Dake v Bangladešu 11-letna Sadia Sultana Oishee pomaga mami pri lupljenju krompirja za večerjo. Raje bi igrala nogomet, vendar so njeni starši precej strogi. Družina se je morala preseliti v predmestje prestolnice, potem ko je njihovo podjetje, ki je prodajalo blago na meter in sarije, prizadela koronaepidemija. Življenje na vasi je cenejše, zato si še vedno lahko privoščijo plačevanje šolnin za svoje tri hčere.

Oishee je najmlajša in je nekakšen družinski talisman. Rodila se je leta 2011 in je bila imenovana za enega od sedemmilijardtih otrok na svetu. Njena mati ni vedela, kaj se bo zgodilo. Sploh ni pričakovala, da bo tistega dne rodila. Po obisku zdravnika so jo poslali na porodni oddelek na nujni carski rez. Oishee se je rodila minuto čez polnoč, obkrožena s televizijskimi ekipami in krajevnimi uradniki, ki so se prerivali drug čez drugega, da bi jo videli. Družina je bila osupla, vendar navdušena.

Oishee je odločena, da bo postala zdravnica.

Čeprav je njen oče upal na dečka, je zdaj zadovoljen s tremi delavnimi in inteligentnimi hčerkami. Najstarejša je že na univerzi, Oishee pa je odločena, da bo postala zdravnica. »Nismo pretirano premožni in zaradi epidemije so razmere še težje,« pojasnjuje oče: »Vendar bom naredil vse, da se ji uresničijo sanje.«

Odkar se je rodila Oishee, se je rastočemu prebivalstvu Bangladeša pridružilo še 17 milijonov ljudi.

Adnan Mević. FOTO: osebni arhiv

Šest milijard: Adnan Mević

V Bosni in Hercegovini, kjer pa je število prebivalcev med najhitreje upadajočimi na svetu, 23-letni Adnan Mević zaskrbljeno premišljuje o tem, kdo bo v državi plačeval pokojnine upokojencem. Ob že sicer nizki rodnosti mladi množično zapuščajo državo.

Tudi Adnan, magister ekonomije, išče službo, in če je ne bo našel, se bo preselil v Evropsko unijo. Tako kot mnoge dele Vzhodne Evrope je tudi Bosno in Hercegovino prizadela dvojna težava: nizka rodnost in množično izseljevanje. Adnan živi zunaj Sarajeva z mamo Fatimo, ki ima na njegovo rojstvo precej neobičajne spomine.

Medtem ko so drugi otroci imeli rojstnodnevne zabave, so mene obiskovali politiki.

»Ugotovila sem, da se dogaja nekaj nenavadnega, saj so se okoli mene zbrali zdravniki in medicinske sestre, vendar nisem mogla vedeti, za kaj gre,« pojasnjuje Fatima. Ko je Adnan prišel na svet, je bil tam tedanji glavni tajnik Združenih narodov Kofi Anan, ki je dečka označil za šestmilijardtega otroka na svetu. »Bila sem tako utrujena, da ne vem, kako sem se počutila,« se v smehu spominja Fatima.

Ob listanju albuma s fotografijami s sinom obujata spomine, ko ob dečku, ki sedi pred velikansko torto, stojijo moški v oblekah in vojaških uniformah. »Medtem ko so drugi otroci imeli rojstnodnevne zabave, so mene obiskovali politiki,« se spominja Adnan in prizna, da se mu je zgodilo tudi veliko lepega: kot šestmilijardti otrok je bil med drugim pri enajstih letih povabljen na srečanje s svojim junakom, Cristianom Ronaldom, v Real Madrid.

Dr. Matjaž Gams in p. dr. Mari Osredkar na 15. demografski konferenci. FOTO: Bogomir Štefanič

P. Mari Osredkar: ker nam je življenje podarjeno, ga moramo spoštovati in ga sprejeti

Ob danes preseženem mejniku mnoge skrbi, da bo naš planet kmalu prenaseljen, po mnenju strokovnjakov pa večjo težavo predstavlja pretirano potrošništvo najbogatejših in prevelika poraba naravnih virov. 

Ob robu nedavne demografske konference, ki jo je Institut Jožef Stefan 12. oktobra priredil v okviru tradicionalne mednarodne multikonference Informacijska družba, smo se o demografskih vprašanjih tudi z vidika domnevne prenaseljenosti za Družino pogovarjali s p. dr. Marijem Osredkarjem; predstojnik katedre za osnovno bogoslovje in dialog na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani je namreč sopredsednik programskega odbora demografske konference in poleg predsednika tega odbora dr. Janeza Malačiča ter organizatorja konference dr. Matjaža Gamsa eden glavnih »motorjev« demografskih razprav v okviru multikonference Informacijska družba. Ob tej priložnosti objavljamo del pogovora, ki je bil v celoti objavljen v 42. številki Družine.

Število prebivalcev na Zemlji še raste izključno zaradi boljše medicinske oskrbe in s tem povezanega daljšega življenja.

Splošna javnost živi v prepričanju, da število svetovnega prebivalstva še vedno eksponentno narašča in je prav to eden temeljnih problemov ljudi našega časa. Ali je tudi v vaših očeh?

Res je, da število svetovnega prebivalstva (še) eksponentno narašča. Prepričan pa sem, da (pre)veliko število ljudi na Zemlji ni nikoli bil in tudi danes ni največji problem človeštva. Veliko večji problem vidim v dejstvu, da zadnjih deset let povsod po svetu drastično upada nataliteta. Analize kažejo, da se razen Romunije v prejšnjem stoletju, ki pa je bolj izjema kot pravilo, nobena država, ki je padla pod mejo reprodukcije 2,1 živorojenega otroka na žensko, ni vrnila čez to mejo. Število prebivalcev na Zemlji še raste izključno zaradi boljše medicinske oskrbe in s tem povezanega daljšega življenja. Ampak tudi tu so meje in demografska piramida se je v mnogih državah že obrnila, tako da je starih veliko več kot mladih. Celo v Afriki se manjša rodnost. Vsekakor analize kažejo, da se bo zaradi premajhne rodnosti število prebivalcev na svetu začelo kmalu manjšati. Prepričan sem torej, da je to problem, ki bi ga bilo možno danes še rešiti. V primeru nadaljevanja manjšanja natalitete pa bo človeštvo kmalu v veliki preizkušnji.

Nekateri demografi napovedujejo, da bodo manjši narodi, podobno kot manjši jeziki, ki izumirajo zaradi globalistične angleščine, v roku nekaj 100 let enostavno izumrli.

Ali ima takšno demografsko dogajanje enako težo pri velikih in malih narodih, kot je slovenski?

Slovenija ima npr. koeficient rodnosti 1,7. To nikakor ne omogoča ohranjanje naroda. Dr. Drago Čepar poudarja, da se v naši državi vsako leto rodi 10.000 državljanov premalo. V bistvu se v Sloveniji ohranja število prebivalcev zgolj zahvaljujoč priseljencem iz držav, ki so nastale na področju bivše Jugoslavije. Vzemimo na primer sosednjo Hrvaško, ki jo tare nizka rodnost in odseljevanje: v zadnjih letih se je število njenih prebivalcev zmanjšalo za milijon. Nekateri demografi napovedujejo, da bodo manjši narodi, podobno kot manjši jeziki, ki izumirajo zaradi globalistične angleščine, v roku nekaj 100 let enostavno izumrli. Obstajajo projekcije, da bodo celo Japonci izumrli do leta 2100.

Ker pa se drastično zmanjšuje rodnost tudi v tretjem svetu, se lahko vprašamo: kako se bodo zahodni narodi obnavljali, ko v Afriki ne bo (pre)več prebivalcev?

Ravno vaš soorganizatorski kolega dr. Matjaž Gams z Instituta Jožef Stefan v svojih javnih nastopih pogosto in tudi precej izzivalno opozarja na možnost izumrtja Slovencev že čez nekaj generacij, če bo rodnost ostala na sedanji ravni ali celo padla. Kakšen je vaš pogled na to tezo?

Verjetno smo že slišali šalo, da bo zadnji Slovenec rekel: »Nema nas više!« Veliko resnice je v tem! Kot sem malo prej omenil, v Sloveniji število prebivalcev ne pada izključno zahvaljujoč priseljencem iz južnih držav področja bivše Jugoslavije. Narodnost sicer ni pogojena zgolj z geni, ampak predvsem s kulturo. Zato lahko predvidimo, da bodo tudi čez nekaj sto let na področju Slovenije še vedno živeli ljudje, ki se bodo kot prišleki inkulturirali in se bodo predstavljali kot Slovenci. Ko sem leta 1979 prvič prišel v Pariz, mi ni šlo v glavo, ko mi je črnec dopovedoval, da je on pravi Francoz, in mi celo pokazal svojo francosko osebno izkaznico. Da, tudi zahodnoevropske države bodo še nekaj časa ohranjale število prebivalcev, toda odstotek tistih, ki imajo svoje korenine v Afriki ali Aziji, se eksponentno povečuje. Ker pa se drastično zmanjšuje rodnost tudi v tretjem svetu, se lahko vprašamo: kako se bodo zahodni narodi obnavljali, ko v Afriki ne bo (pre)več prebivalcev? Mnoge humanitarne organizacije namreč v okviru humanitarne pomoči prinašajo v Afriko kontracepcijo in abortus. Zato se tudi v »zibelki človeštva« nataliteta zmanjšuje.

Izgleda, da je bila kitajska zakonodajna prisila učinkovita zgolj pri »prepovedi rojevanja«. Nima pa moči, da bi dvignila rodnost.

V svojem predavanju na demografski konferenci ste med drugim omenili primer Kitajske, torej države, ki je nekoč z zakonodajno prisilo t. i. politike enega otroka radikalno in učinkovito zmanjšala rodnost, zdaj, ko je tudi Kitajsko zadela demografska zima, pa želi rodnost prav tako s političnimi ukrepi zvišati. Ali je pri tem uspešna?

Ne, nikakor ni uspešna. Od leta 2016, ko se je zakonodaja na Kitajskem spremenila, pa do danes krivulja rojstev ni spremenila smeri. Še več, število prebivalcev se je na Kitajskem, prvič po komunističnem prevzemu oblasti v letu 1949, zmanjšalo. Raziskovalec YI Fuxian, ki deluje na ameriški univerzi Wisconsin-Madison, je navedel podatek, da se je v letu 2018 prvič v zgodovini moderne Kitajske zgodilo, da se je število prebivalcev na Kitajskem zmanjšalo za 1,27 milijona. Število smrti je za toliko preseglo število rojstev. Glede na skoraj milijardo in pol prebivalcev v tej državi je milijon zanemarljiv, toda pomenljiv. Izgleda, da je bila kitajska zakonodajna prisila učinkovita zgolj pri »prepovedi rojevanja«. Nima pa moči, da bi dvignila rodnost. Stopnja rodnosti je namreč na Kitajskem leta 2021 padla na 1,3 živorojenega otroka na žensko. Kitajska vlada je zato v avgustu 2022 napovedala nove motivacijske ukrepe za spodbujanje višanja rodnosti.

Kaj nam torej ta kitajski primer pove o »dometu« političnih ukrepov za zviševanje rodnosti?

V današnjem svetu nobena zunanja prisila ne more prepričati žensk oz. parov, da bi se odločili za otroka več. Na temelju različnih teorij rodnosti države izpeljujejo načrte in spodbude za povečanje rodnosti. Več ali manj se večina teorij »vrti« okoli ekonomskega položaja staršev. Nekatere države zato z materialnimi stimulacijami in davčnimi olajšavami motivirajo svoje državljane za rodnjo otrok.

Kaj pa lahko za preprečevanje demografske zime naredijo verske skupnosti?

Največ lahko verski voditelji naredijo za povečanje natalitete tako, da spodbujajo vernike za poglobljeno življenje po Božji besedi.

Ko bodo mladi in zakonci spoznali, da je življenje vrednota, bo tudi rodnost večja.

Če niti politika s svojimi ukrepi, niti verske skupnosti s svojimi religijskimi nauki, niti civilna družba s svojimi pobudami ne morejo bistveno prispevati k povečanju natalitete, ali po vaši presoji sploh obstaja kakšen učinkovit »vzvod« za to?

Ne zato, da bi človeški rod preživel na našem planetu, temveč zato, ker nam je življenje podarjeno (nihče se ni odločil, da bo živel in ni načrtoval svojega življenja, temveč smo ga vsi prejeli kot dar), je potrebno življenje spoštovati in ga sprejeti. Ko bodo mladi in zakonci spoznali, da je življenje vrednota, bo tudi rodnost večja. »Vzvod« za povečanje natalitete je zagotovo vzgoja v tej smeri.

Kateri pa so tisti »prostori«, v katerih lahko zaživi vzgoja za starševstvo kot vrednoto, ki vpliva na konkretne življenjske odločitve, torej tudi na odločitve o rojstvu več otrok?

Katoliška cerkev zagotovo.