Nekega dne v začetku devetdesetih sem peljal k zdravniku nek bosanski zakonski par, ki je prebival v begunskem centru na Ptuju. Gospa je sama od sebe spregovorila o začetku vojne. Krivde za vojno v Bosni ni pripisala politikom, temveč medijem. Rekla je, da je živela s sosedi druge nacionalne in verske pripadnosti v lepih odnosih, kofetkali so skupaj, se vabili na praznovanja. Potem je po radiu slišala, da so člani te druge nacije in vere njeni naciji in veri hudo nevarni. Nastopil je dvom, nastopil strah. Tako se je začelo.

Vemo. Da pride do surovosti, nasilja in državljanske vojne, je potrebno dvoje: strah pred drugim in hkratna laž o drugem. V moderni dobi pa imajo pri obojem veliko vlogo mediji. Vseeno bodi naš izhodiščni pogled na medije veder. Medije razumimo kot orodje miru, kot branike sožitja. Če današnji mediji ne bodo širili strahu pred drugim in drugačnim ter ne bodo lagali o drugem in drugačnem, bo bistveno manj možnosti, da zdrsnemo v surovost in nasilje. Če b...