Jaz sem vedno tukaj s tabo, tudi ko osamljen si. Moje misli so pri tebi. Tudi ko krivica udari, jeza pljune ti v obraz, vedno sem na tvoji strani.«

Ta pesem mi nikoli ni šla dobro v račun. Saj mi je bilo že kot otroku pri igri med dvema ognjema jasno, da si del ene ali druge ekipe, ne moreš biti na dveh straneh hkrati. Če stojiš tukaj, ne moreš biti tam, če pa si tam, ne moreš biti tukaj. In ne samo to, v tej igri ne moreš ostati pasiven. Moraš se izmikati žogi, jo čimprej ujeti, nato pa zadeti druge. Še ko si zadet, se trudiš, da nasprotnika čim večkrat zadene žoga. Spomnim se, kako groba se mi je zdela ta igra, kako naporna. Veliko raje sem imela takšne, ki niso bile povezane s človeškimi tarčami. Kako lahko Bog trdi, da je z menoj, na moji strani v igri med dvema ognjema, če hkrati zatrjuje, da je Bog vseh?! Kaj pa stran igrišča, na kateri stoji moj sošolec? Ali je tudi tam? Ali je tudi s sošolko, ki jo je v trebuh pravkar grdo zadela žoga, ki jo je v ihti zabr...