Ob 100. obletnici smrti dr. Janeza Evangelista Kreka, je bilo letošnje leto Krekovo leto. Organiziralo ga je Kulturno društvo dr. Janez Evangelist Krek Selca, ki je na vrsti prireditev predstavilo življenje, delo in pomen tega velikega Slovenca in duhovnika. Obletnico je zaznamovala tudi stroka, ki je 19. in 20. oktobra na SAZU priredila dvodnevni znanstveni posvet, na katerem je nastopilo petnajst avtorjev. Pri založbi Družina je pravkar izšla knjiga Janez Evangelist Krek za Slovence, ki sta jo napisala velika Krekova poznavalca Aleš Primc in Janez Juhant.

V času posveta na SAZU je v četrtek, 19. oktobra, nadškof in veliki kancler Teološke fakultete Stanislav Zore na dvorišču ljubljanske Teološke fakultete odkril kip dr. Janeza Evangelista Kreka, ki je delo kiparja Lana Seuška. Ob tem je dejal, da je prav, da bo poslej na dvorišču Teološke fakultete stal kip tako velike in pomembne osebnosti, pri kateri se bodo lahko navdihovali tako profesorji kot študenti. Slovesnost je spremljala pesem Semeniškega pevskega zbora, zbrane sta nagovorila dr. Bogdan Kolar in dr. Janez Juhant. Dr. Juhant je dejal, da je bil Krek, duhovni, verski in narodni voditelj, duhovnik, družbeno-politični in socialni delavec, pisatelj, ljudski tribun, politik ter sociolog, prežet z živo vero, zraslo s Cerkvijo in narodom. »Njegov osebni pogum in nesebična, človeška in duhovniška osebnost je dala pečat vsemu katoliškemu narodnemu gibanju. 'Krščanstvo', pravi, 'nikjer ne razdira narave, njenih potreb in zahtev, marveč jo samo krepi in vodi ... Zato spada spoštovanje narodnosti in skrb za njene pravice, kakor tudi skrb za pravice ubogega, v revščini zdihujočega ljudstva, k bistvu krščanskega prepričanja in je torej vedno združeno z mišljenjem in delovanjem katoliških duhovnikov ...'

Na neposredni, živi in dejavni veri je njegovo krščansko-socialno poslanstvo med narodom spodbujalo božje kraljestvo na zemlji v pravičnosti in vzajemni človeškosti. Vera ima konkretne etične zahteve, ki jih mora utelešati še posebej duhovnik kot pastir svojih vernikov, v čemer je bil tudi sam zgled. Mirno je zatrdil, da 'ni storil nobene podlosti, nič poniževalnega in ničesar, kar bi bilo naperjeno proti komurkoli ...' Cankar pa mu je ob smrti zapisal, da je dal 'svojemu narodu vse in edino, kar je imel, svoje življenje'.«



Dr. Juhant je poudaril, da je Krek postal duhovnik, ker je bil prepričan, da bo tako najbolje uresničeval talente in sposobnosti v blagor svojega naroda. »Lahko si ga predstavljamo kot berača, ki moleduje za svoje ljudstvo, kot je rekel sam zase. A so vreli iz bogate osebnosti politična razgledanost, dejavna moč, poznavanje narodovih potreb in stisk prizadetega človeka, kmeta in delavca. Njegovo življenje je ena sama življenjska energija, zanesljiva zavest o poklicanosti, sposobnost oblikovati jasne načrte ter izbirati in pritegniti prave sodelavce za uresničevanje praktičnega krščanskosocialnega življenja med nami. 'Če bom imel same Pogačnike in Povšete krog sebe, bodo slabi časi ... Z imenovanimi bi porazdelili delo. Odkazal bi študij posamezne stvari v deželno korist. Velika politiška vprašanja, državnega in cerkvenega politiškega značaja bi seveda imel sam v delu ... Vsaj midva s Šusteršičem morava imeti čas za globlje delo. Treba pa je podobnih delavcev pod enotnim vodstvom ...', je klical k premagovanju osebne, pokrajinske in ideološke omejenosti.

Ljudi je treba pritegniti, jih organizirati in vključiti v delu za narod. Razmere so zahtevale, da je usmerjal v krščanskosocialno delovanje. Spodbujali so ga katoliški shodi z duhovnim, vzgojnim, gospodarsko-socialnim in političnim gibanjem. Krek je vključeval in pritegnil v sodelovanje pripadnike strank in narodov, predvsem slovanskih. Nove sile je spodbujal k premagovanju ustaljenih okvirov in predsodkov, saj se je zavedal, kaj pomenijo delavci za sodobno družbo in Cerkev. Zato se morajo posebej ti sami organizirati, vzgajati sposobne voditelje in kljub nasprotovanju vstopati v narodnopolitično delo: 'Logika moja pri Gostinčarju je taka-le. Če se ne sprejme delavski kandidat, zame ni mesta v delegaciji. Delavstva ne pustim, ker vem, kaj pomenja socialna demokracija za cerkev. Naj pade to, potem je ljubljanska ulica razdivjana in pomalem se izpraznijo cerkve, kakor drugod. Grem dalje: Če bi se tudi moral ločiti od stanovskih tovarišev, če bi me čakale kazni od škofa, delavstva ne pustim ... Če pa pade Gostinčar (kot kandidat za državnega poslanca), je delavstvo zavrženo in jaz sem pri njem. Pridejo časi, ko bodo blagrovali mojo odločnost.'«

Govornik je dejal, da je Krek kot trezen, preudaren, odločen in vizionarski politik imel pred seboj interese prizadetih slojev, ki se jim slabo godi. »S svojo odločnostjo za najrevnejše si je prislužil vzdevek 'Rdeči socialist v črni suknji' in 'Slovenski Marks, (ki) pridno straší po župniščih, oni dan je imel tri shode!'. A ravno zapostavljeni so ga spoznali kot moža, ki 'se je zatopil v tajnopis človeka našega, da je odtis njegovih najglobočjih sanj užgal pekočo stigmo vanj', kot je zapisal pesnik. Za to zavest slovenske ranjenosti, za to socialno stisko, je Krek razvijal jadra za svobodni duhovni in krščanski gospodarsko-socialni polet. Gibanje je zajelo množice, jih gnalo k vzajemnemu sodelovanju kljub ali ravno ob veliki stiski, ki je doletela slovenski narod v prvi svetovni vojni. Krekov pogreb pred sto leti, je, kot je zapisal Cankar, postal, tudi z njegovo smrtjo, vstajenje našega naroda. Njegovo nesebično delo je zrno, ki je padlo v zemljo in spodbudilo narodno gibanje ter ga usmerilo v odločnost za sodelovanje vsega naroda v povezavi še z drugimi za njegovo pot v prihodnost.«


Znanstveni posvet o dr. Kreku, ki ga oganizira Slovenska akademija znanosti in umetnosti v sodelovanju z Zvezo zgodovinskih društev Slovenije in Inštitutom za zgodovino Teološke fakultete

Dr. Juhant je še dejal, da je Krek kot nesebični lik duhovnika, narodnega delavca in voditelja svojega ljudstva kakor Mojzes dvignil narodno zavest, povezal in utrjeval medsebojne vezi za premagovanje puščave in nostalgije po egiptovskih loncih mesa. »Duhovnikom, politikom in vsem družbenim delavcem ostaja zgled nesebičnega voditelja, ki živi in deluje ne zase, pač pa za blagor ljudi, ki so ga izvolili ali postavili na to mesto. Takih potrebujemo tudi mi, da bomo lahko ponovili za njim, kar je ugotovil na drugem katoliškem shodu leta 1900: 'Med ljudi se seli mir, ljudje se med seboj bolje razumejo, prenehala je prenekatera pravda. Starši vzgajajo svoje otroke v duhu miru in sloge. Razvil se je smisel za svobodo in enakost. Ljudem so se odprla nova obzorja. Slovenci se povezujejo s Hrvati, Čehi in drugimi narodi.'

Za tako povezovanje med katoličani in Slovenci ter državljani te države ter evropske in svetovne skupnosti je živel in umiral Krek, da bi njegovo seme obrodilo sadove med nami tudi danes.«

Foto: Ivo Žajdela