Foto: Lota Smodiš

Nadškof metropolit Alojzij Cvikl trdno verjame, da se po srečanju z vstalim Kristusom človekovo življenje v temelju spremeni. Postane sicer zahtevnejše, a veliko bolj izpolnjeno in srečnejše.

Celoten pogovor si preberite v velikonočni številki Družine.

G. nadškof, pred nami je največji krščanski praznik – velika noč. Kaj je pravzaprav osrednje sporočilo tega praznika?

Osrednje sporočilo praznika velike noči je, da je Gospod premagal trpljenje in smrt ter vstal od mrtvih. To je temelj krščanske vere. Apostol Pavel pravi: »Če Gospod ni vstal, je prazna naša vera.« Ampak potem dodaja: »Gospod je vstal.« Na tej resnici stoji ali pade krščanska vera. Če je Gospod vstal, je tisti, ki živi. Je z nami. Zato mi je tako všeč zadnji posinodalni dokument Kristus živi, upanje naše, ker želi papež Frančišek podčrtati ravno to, da Jezus ni samo neka zgodovinska osebnost, ampak je tisti, ki živi, ki je med nami. Z njim lahko vzpostavim odnos. Je tisti, ki me vodi k Očetu, domov k Bogu. To pomeni, da mi osmišlja življenje. Velikonočni praznik nam govori tudi o tem, da bo na koncu zmagalo dobro, da bo na koncu zmagalo življenje. Zato smo kristjani ljudje upanja, zaupanja in veselja, ne neke tesnobe ali ujetosti v ta svet. Smo ljudje, ki vemo, da bo na koncu zmagalo življenje. 

Kolikšna vera je potrebna za sprejetje take novice, takega dejstva?

Potrebna je osebna vera, do katere človek pride postopoma. Človek mora prerasti otroško vero, ki je vezana na tradicijo ali določene navade. Dokler osebno ne začutim, da mi vstali Gospod prihaja naproti, ostajam v otroški veri.

Iz svetopisemskega odlomka o dveh učencih na poti v Emavs lahko razberemo prav to. Vstali Kristus je na poti k človeku. Učenca razočarana potujeta in se pogovarjata, ko se jima Kristus pridruži, ju spremlja, posluša z empatijo, s srcem. Potem jima začne razlagati, kaj se je zgodilo. Najprej z Božjo besedo, da se jima počasi začne odpirati obzorje, in potem, ko ga prosita, naj še ostane, se v gostišču usedejo za mizo in ko razlomi kruh, ga prepoznata.

Če se ozremo na evangeljska poročila o Jezusu, je eden najbolj tipičnih načinov srečevanja z ljudmi, da je z njimi sedel za mizo. Obedoval je z vsemi: z grešniki, s slabotnimi in s stiskanimi. Celotno njegovo življenje je stopanje in pristopanje k človeku, da mu razkrije novo perspektivo. 

Celoten pogovor si preberite v velikonočni številki Družine.