18. oktobra 1917 je tedanji ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič posvetil (sicer še ne čisto dokončano) novo cerkev Marijinega vnebovzetja na Zaplazu v župniji Čatež. V spomin na ta dogodek je novomeška škofija, ki je to svetišče 4. maja 2008 razglasila na svoje romarsko središče, obhajala t. i. zaplaško leto, ki bo vrh in sklep doživelo v soboto, 7. oktobra. Somaševanje slovenskih škofov (pričakujejo jih pet) in škofijskih duhovnikov bo vodil apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Juliusz Janusz. Praznovanje bodo zaznamovali tudi blagoslov še ene obogatitve svetišča (barvno okno za pročelje »jubilantke« je naredil Marko Jerman), poseben papeški blagoslov, povezan s popolnim odpustkom, in podelitev najvišjega odlikovanja Cerkve na Slovenskem, odličja sv. Cirila in Metoda (podeljuje ga Slovenska škofovska konferenca), zgodovinarju in publicistu dr. Stanetu Grandi.



Sobotno slovesnost so v širši okvir na današnji tiskovni konferenci umestili rektor zaplaškega svetišča Vincente Marcos Japelj, novomeški ordinarij msgr. Andrej Glavan in tiskovni predstavnik škofije Janko Pirc.

Razgibana zgodovina

Rektor Japelj se je strnjeno ozrl v zgodovino božje poti na Zaplazu. Kot za večino romarskih krajev tudi za Zaplaz velja, da njegovi začetki niso popolnoma jasni, gotovo pa so ljudje tja romali že okoli leta 1800, ko je na razglednem hribu stala prva zidana kapela. A to je bil čas jožefinizma, ki ljudskim pobožnostim ne samo ni bil naklonjen, temveč jih je načrtno preprečeval. Prav zato je kapela na Zaplazu doživela klavrno usodo – kmalu so jo podrli. A preprosti ljudje so še vedno romali, se priporočali Mariji, nebeškemu Očetu … in čez noč je nastala nova kapela. Oblast na to odgovori z rušenjem. A kapela je spet postavljena. Kot je dejal rektor Japelj, se je ta igra oblastne mačke z romarsko mišjo še večkrat ponovila.



Romarji pa niso imeli težav le s posvetno oblastjo, temveč tudi cerkveno. Skladno z duhom tedanjega časa so duhovniki marsikje branili ljudem hoditi na romanja, kar je denimo lepo opisal Prešeren v pesmi Šmarna gora. Podobno se je dogajalo na Zaplazu. Tedanji škof Anton Alojzij Wolf je župniku v Čatežu 1839 zagrozil, da ne bo birmal njegovih otrok, če se »nespodobna« romanja na Zaplaz ne bodo končala. Grožnjo je uresničil. No, čez nekaj let je vendarle prišel v Čatež blagoslovit prenovljeno cerkev in birmat otroke, ob tej priložnosti pa je obiskal tudi Zaplaz in se na lastne oči prepričal, da se tam vendarle ne dogaja nič »nespodobnega« in da ljudje ne zganjajo praznoverja, kakor jim je poprej očital. Popolnoma je spremenil svoje mnenje in župniku naročil, naj sezida cerkev.

Prvo cerkev je zgradil župnik Matija Košak, vendar je, kot je dejal Japelj, ni dokončal. To je uspelo šele njegovemu nasledniku Juriju Kobetu. A kmalu se je izkazalo, da je skromna cerkvica daleč premajhna za številne romarje. Kobetov naslednik Jože Gregorič se je odločil za povečanje svetišča, a ta se ni izkazala za ravno posrečeno. Šele župnik Hinko Povše, ki je v Čatež prišel leta 1902, se je odločil zadevo zastaviti čisto na novo. Leta 1906 da podreti staro cerkev (razen prezbiterija) in začne po novih načrtih zidati veliko večje svetišče. Zidava se je raztegnila na vrsto let, saj denarja ni bilo veliko – cerkev je rasla tako hitro, kolikor so ljudje zmogli sproti prispevati zanjo. Leta 1917, v času prve svetovne vojne, pa je bila že toliko zaključen, da jo je škof Jeglič 14. oktobra posvetil. Po vojni so počasi nadaljevali z deli (stranski kapeli, kor, zvonika) in cerkev je bila dejansko končana šele leta 1926.

To je bil čas največjega romanja. Številni romarji so prihajali s Hrvaške, Bele krajine, Štajerske … Hodili so več dni, tudi cel teden, se ustavljali ob drugih božjih poteh, njihov skupni cilj pa je bilo zaplaško Marijino svetišče. To izročilo je živelo do druge svetovne vojne, ki je ostro zarezala tudi v cerkveno stavbo. Rektor Japelj je za ponazoritev tedanjih razmer navedel le dva podatka: leta 1943 je bilo na Zaplazu 27 spopadov; samo 11. oktobra tega leta pa so našteli 760 granat, ki so padle na hrib in okolico. Župnik Povše je lahko le nemočno gledal, kako propada cerkev, ki jo je s pomočjo dobrih ljudi uspel zgraditi: v cerkveni ladji je odpadel strop, močno je bil poškodovan eden izmed zvonikov, ki se je celo začel nagibati …

Povojni čas obnovi ni bil naklonjen in šele v 50. letih so se lahko lotili nekoliko temeljitejših del. Pozneje je vsak duhovnik, ki je skrbel tudi za Zaplaz, za tamkajšnje svetišče naredil, kar je le mogel: nova barvna okna, nova streha, prenovljene je bilo nekaj opreme, utrjeni temelji …

Osrednje romarsko svetišče nove škofije

In tako Marijina cerkev dočaka maj 2008, ko je razglašena za osrednje romarsko svetišče nove novomeške škofije, s čimer se odpre novo poglavje njene razgibane zgodbe. Takoj se lotijo temeljite prenove stopa, ki je bil v povojnem času le za silo zakrpan, fasade, zvonikov; zgradijo novo zakristijo, nov oltar, kjer od leta 2011 hranijo relikvijo blaženega Lojzeta Grozdeta; sledi ureditev okolice, parkirišč; leta 2015 je postavljeno spravno znamenje; leta 2016 temeljito prenovo doživi glavni oltar, letos cerkev dobi nove orgle, preurejen je Marijin oltar, zdaj dobiva še novo barvno okno na pročelju …

A ko rektor Japelj našteva vsa obnovitvena in širitvena dela, da jasno vedeti, da ta nikakor niso sama sebi namen ali glavni cilj, h kateremu bi stremeli na Zaplazu. Glavne pozornosti so deležni romarji, ki k Mariji prihajajo vsak s svojo zgodbo. Rektor je na tiskovni konferenci omenil le eno izmed njih: romarja, ki je po dolgih desetletjih znova prišel k Mariji. Pred 70 leti je doživel težko poškodbo: slamoreznica mu je skorajda oddrobila koleno in že je kazalo, da bo izgubil nogo. Njegova mama se je priporočila zaplaški Mariji in sinu se je zdravje čudežno izboljšalo. V zahvalo sta poromala na Zaplaz. 70 let pozneje se to ponovi: tokrat v zahvalo za lepo življenje in priporočilo za leta, ki so še pred njim.

Prav to je smisel zaplaškega svetišča: ustvariti okolje in priložnost, da verni doživijo bližino Boga; da se umirijo, Mariji izročijo svoje stiske, težave in domov odidejo potolaženi. »Takih dogodkov je bilo v teh stotih letih nešteto, upamo, da jih bo še veliko,« je dejal rektor Japelj.



V tem upanju se mu pridružuje tudi novomeški škof Andrej Glavan. Res je, da so bili za odločitev pri razglasitvi Zaplaza za osrednje romarsko svetišče pomembni »tehnični« razlogi (velikost cerkve, možnost parkirnega prostora …), a v središču so milosti, ki so jih bili tu romarji vedno deležni. Stoletni jubilej cerkev je po njegovih besedah priložnost, da poživimo ta dragoceni spomin in za naprej utrdimo istovetnost te božje poti, ki jo zadnja leta v povprečju obišče več kot 20.000. Pravzaprav pa še precej več, saj ta statistika beleži le udeležbo pri mašah, veliko pa je romarjev, ki v Marijino cerkev pridejo tudi med tednom.

Priznanje zgodovinarju dr. Stanetu Grandi

O preteklosti cerkev in torej tudi romanj, kakor se razodeva iz kronik, bo že v četrtek po večerni maši (torej ob 18.30) predaval zgodovinar dr. Stane Granda. Predavatelj ni izbran naključno, saj bo na sobotni slovesnosti in rok novomeškega ordinarija prejel najvišje odlikovanje Cerkve na Slovenskem, odličje sv. Cirila in Metoda. Škof Glavan je danes opozoril le na del obrazložitve tega priznanja: dr. Granda, po rodu Novomeščanu, je namreč »med redkimi zgodovinarji, ki odstopajo od fiksnih pogledov na slovensko zgodovino. Njegova duhovna moč in trdno krščansko prepričanje sta že vsa leta po osamosvojitvi Slovenije prisotna v slovenskem prostoru. Pogosto nastopa s prodornimi komentarji na Radiu Ognjišče v oddaji Spoznanje več, predsodek manj, v kateri zagovarja krščanske vrednote in je s tem pripomogel, da se je kulturni in kritični pogled na novejšo zgodovino dvignil na neko drugačno raven. Redno piše v slovenski katoliški tednik Družina in sodeluje na Nikodemovih večerih.«

Še nekaj podrobnosti sobotne slovesnosti: sodelovali bodo bogoslužni sodelavci iz vseh šestih dekanij novomeške škofije (npr. pevci iz Žužemberka, ministranti iz Šentjerneja …) Enajst klekljaric pod vodstvom notredamske s. Ivanke Trček je za to priložnost naredilo prte za vse oltarje, v kar so vložile okoli 800 ur dela.

Prireditelji so torej naredili vse, kar je v njihovi moči za lep sklep spominskega leta, in zdaj le še kličejo romarjem: Na svidenje na Zaplazu!



Na posebno Družinino vprašanje sta se škof Glavan in rektor Japelj spomnila svojih prvih srečanj z Zaplazom. Škof Glavan je tja prvič prišel še kot ljubljanski pomožni škof, živo pa mu ostajajo v spominu pripovedi o zaplaški božji poti, kamor sta še pred drugo svetovno vojno kot mlada zakonca romala njegova oče in mama. Rektor Japelj pa je prvo bližnje srečanje z Zaplazom doživel kot bogoslovec na »pavziranju« v stiškem samostanu. Tam je namreč kot kuharica delala sestra zaplaškega mežnarja. Nekoč jo je odpeljal k bratu in v spominu na tisti dan je ostala najbolj zapisana – visoka trava. Božja pot tisti čas ni bila ravno najbolj obiskana; do danes se je to bistveno spremenilo.