S temi besedami je nekdanji kočevski župnik Božidar Metelko v nedeljo, 11. septembra, med mašo na kraju, kjer je nekoč stala kapela sv. Janeza Krstnika označil kraj, kjer so poleti 1949 komunistični oblastniki vzpostavili žensko koncentracijsko taborišče; vanj so strpali okoli 800 taboriščnic, poštenih slovenskih žena in deklet, med katerimi so bile študentke, profesorice, zdravnice, odvetnice matere, redovnice … V glavnem so bile vse zelo verne, zlasti pa so mislile s svojo glavo, kar ni bilo v skladu s totalitarno mentaliteto, zato so jih oblastniki poskušali s prisilnim nesmiselnih delom v neznosnih razmerah prevzgojiti.

Nečloveške podobe – le kako so bile mogoče?

Za vpogled v to, kakšno trpljenje je zadelo taboriščnice, je prelat Metelko (ob njem so somaševali tudi sedanji kočevski župnik Damijan Štih, nekdanja kočevska kaplana Jože Ovniček in Miro Virant ter frančiškan p. Franci Seničar) navedel del govora, ki ga je pred nekaj leti v Ferdrengu imela nekdanja taboriščnica Lidija Drobnič (1931–2021): »Bile smo priče poniževanja, norčevanja iz nas, trpinčenja, prenašanje težkih skal, dolge ure klečanja na pesku in soncu – brez vode in hrane, noči brez spanja in počitka, življenje v podrtih hišah, kjer so nas ponoči napadale in grizle podgane, in še in še…« Tudi druga pričevanja potrjujejo, da je to, kar se je dogajalo v tem taborišču in tudi drugod po Sloveniji v totalitarnem primežu ne samo »temna stran meseca«, ampak »najtemnejši del zgodovine Slovencev«.

Somaševali so nekdanji kočevski duhovniki (z leve) Miroslav Virant, Jože Ovniček in prelat Božidar Metelko ter frančiškan p. Franci Seničar in sedanji kočevski župnik Damijan Štih. FOTO: Bogomir Štefanič

Ob takih nečloveških podobah se z vso ostrino postavlja vprašanje, ki ga je ubesedil tudi letošnji ferdrenški pridigar: kako je mogoče, da so nekateri Slovenci, ki so o sebi govorili, da so nekakšna »avantgarda«, v vojnih in revolucionarnih letih tako podivjali, tako rekoč poživinili, da so izvajali takšne krutosti? Ne nazadnje: večina med njimi so bili kristjani. V odgovor je Božidar Metelko ponudil spoznanje sv. Janeza Vianneja, ki je bilo sicer izrečeno za francoske, a je enako veljavno za slovenske razmere: »Vzemite francoskemu človeku za nekaj desetletij duhovnika in častil bo živali. Pa ne samo častil, ampak bi se verjetno 'poživalil'.«

Prelat Božidar Metelko. FOTO: Bogomir Štefanič

Toda saj so tudi partizani imeli v svojih vrstah duhovnike, je morebitni ugovor navedel prelat Metelko. V odgovor nanj je ponudil pričevanje nekdanjega dolgoletnega župnika pri Fari ob Kolpi, dolgoletnega kočevskega dekana Antona Pogorelca, ki je skoraj pol stoletja služboval na Kočevskem. Dejal je nekako tako:

»Bilo je pred veliko nočjo. Partizanski oficir je celo četo pripeljali k spovedi. Nekateri partizani pa so ostali zunaj s poveljnikom. Oficir je rekel nekemu vojaku: 'Zakaj pa ti ne greš v cerkev, k spovedi? 'To je moja stvar, je odgovoril'. In kaj se je zgodilo? Ta oficir si je zapisoval, kdo je šel v cerkev in kdo je ostal zunaj. Ko je bila naslednja ofenziva, je večina tistih, ki so šli k spovedi, dal na čelu boja in večji del teh je padel v boju.«

Še ena oblika boja proti veri in Cerkvi …

Prihodnosti ni brez spomina

Kraji, kot je Ferdreng, so torej po eni strani kraji teme sovraštva, a po drugi strani sveti kraji molitve, darovanega trpljenja in zato tudi velikega zasluženja – kraji, iz katerih lahko še danes slovenskemu narodu pritekajo zakladi milosti. A da bi bilo to uresničeno, je potrebna dejavna drža ljudi našega časa. Božidar Metelko je zato zbrane pri maši in tako tudi vse slovensko verno občestvo pozval k molitvi za vse in hvaležnemu spominu na vse, ki so trpele v Ferdrengu; to pa je tudi molitev, ki vključuje prošnjo za moralno in duhovno prenovo ter spravo v slovenskem narodu. Kajti ohranjati živ spomin na fedrenško taborišče in taboriščnice, pa tudi na druge slovenske kraje trpljenja po Metelkovih besedah ni samo zgodovinska, ampak tudi moralna zahteva, saj »prihodnosti ni brez spomina in tudi miru ni brez spomina«.

Dušeča in dolgotrajna zarota molka

Osrednjega govornica programa po bogoslužju je bila zgodovinarka, nekdanja ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch. V izhodišče svojega govora je pomenljivo postavila nekaj trenutkov tišine – kot izziv za razmislek o molku, pravzaprav kar o zaroti molka, ki še danes v povezavi s totalitarno preteklostjo duši slovenski narod in so vanjo prisiljeni tako žrtve in storilci.

Ta zarota se je začela že pred vojno, ko je Komunistična partija sklenila, da bo izkoristila stisko naroda, ko bo čas, za prevzem oblasti, a o tem niso govorili. Zarota molka je dobila svoje mesto v času druge svetovne vojne, ko so v temini noči prihajale v vasi in na domačije zavednih Slovencev trojke in morile. Zarota molka se je krepila znotraj partizanskih vrst, ko so bili borci priča likvidacijam tistih, ki so podvomili v upravičenost izvedbe revolucije, ko bi se morali boriti za svobodo naroda. Priče teh umorov so druga za drugo umolknile.

Zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch. FOTO: Bogomir Štefanič

Zarota molka je po vojni sploh postala del narodne DNK: javni molk o povojnih umorih traja do danes, kar ne nazadnje po besedah dr. Jaklitscheve dokazuje tudi skoraj popolna medijska neodzivnost za informacije o izkopu posmrtnih ostankov več kot dva tisoč umorjenih Slovencev v breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu. Zarota molka tudi dopušča, da župan glavnega mesta žrtvam revolucionarnega nasilja odreka civilizacijsko pravico do dostojnega pokopa …

Zarota molka je v popolno zgodovinsko osamljenost potisnila tudi spomin na povojna komunistična koncentracijska in delovna taborišča; ko so dekleta in žene zapuščale Ferdreng, so morale podpisati izjavo o molku, je spomnila ferdrenška govornica.

V zaroto molka je uklenjena tudi narodna zgodovina: v njej se je smelo govoriti le o NOB in revoluciji, molk pa je prekril vse drugo za narod pomembno dogajanje in njihove nosilce.

Zmotno osamosvojitveno prepričanje

Ali se je uresničilo upanje, da bo proces demokratizacije in osamosvajanja to zaroto vendarle prelomil? Dr. Helena Jaklitsch ugotavlja: »Ko je Slovenija postala samostojna država, smo misli, da smo končno zadihali svobodno in da bodo okovi molka, ki so naš narod tako dušili, dokončno odpadli. Kako smo se motili! Po tistih prvih letih navdušenja je zarota molka zopet postala del nas.

Tisti prvinski strah, ki ga je revolucija vcepila slovenskemu človeku s svojimi nepredstavljivimi krutostmi, ostaja tu. In z njim molk. Ter naveličanost, vdanost v usodo. Naš narod umira izčrpan od ranjenosti, razklanosti in notranjega sovraštva tistih, ki jim samostojna država in svoboden narod nista bila intimna opcija.

Javni prostor, tako skrbno varovan s strani dedičev tvorcev zarote molka, tudi danes ne spusti k besedi ljudi, ki mislijo in čutijo drugače. S kakšnim sovraštvom in preganjanjem se soočajo tisti, ki govorijo v prid življenja, tudi življenja nerojenih otrok in nebogljenih starcev.

K javni besedi ne spustijo tistih, ki ljubijo slovenski narod ter državo in ga vidijo kot najžlahtnejši dar zgodovine ali Stvarnika nam, Slovencem; domoljubje je izginilo iz javnega slovarja; k besedi in k dejanjem ne spustijo tistih, ki želijo udejanjati demokracijo, pravno državo, enakopravnost in spoštovanje različnosti v pravem pomenu besede. Molk bi morali izbrati tisti, ki zagovarjajo nedotakljivost zakona kot zveze med moškim in žensko, molčati bi morali tisti, ki udejanjanje feminizma vidijo tudi v spoštovanju vloge matere in žene.«

Molk ni vedno zlato

A te kritične misli zgodovinarka ni navedla zato, da bi sejala dodaten brezup, temveč kot spoznanje, ki kliče k drugačni državljanski drži, kajti »molk ni vedno zlato in kdor molči, ne daje vedno odgovorov«. Dr. Helena Jaklitsch zato spodbuja: »Potrebno je govoriti, potrebno je opozarjati na nepopisno zlo, ki ga je naš narod doživel, ko so si ga prilastili ljudje, ki so revolucijo in svojo oblast postavili nad vse. In v tem utemeljili vsako zlo. Potrebno je govoriti, opozarjati, da bodo besede, še bolj pa tragična zgodovina, usoda deset tisočih po vojni pomorjenih, osemsto žensk, zaprtih v Ferdrengu, preglasile zapovedani molk, ki duši in uničuje naš narod. Potrebno je govoriti in opominjati, da svoboda ni takrat, ko vsi enako mislijo, da svoboda ni takrat, ko vsi po enakih taktih plešejo, da svoboda ni takrat, ko drugače mislečega odpraviš z besedo 'fašist', ampak takrat, ko si žrtev upa spregovoriti, ker ve, da bo slišana in upoštevana.«

Križ s spominsko ploščo, postavljeno ob 70. obletnici vzpostavitve ferdenškega taborišča (1949–2019).  FOTO: Bogomir Štefanič