Foto: Tatjana Splichal

Pred vami je nekaj predlogov, kako dobro živeti leto božjega usmiljenja. Več lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Leto usmiljenja.

Sprejemanje božjega usmiljenja

Najprej je pomemben pasivni vidik usmiljenja, se pravi, da usmiljenje sprejmemo in se nas dotakne. Boga najgloblje spoznamo v trenutku, ko nam odpusti: »Vsi me bodo spoznali … Kajti njihovo krivdo bom odpustil in njihovega greha se ne bom več spominjal« (Jer 31,34). Kako bi mogli biti usmiljeni do drugih, če ne bi nikoli slišali tistih blagih besed: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več!« (Jn 8,11)? Gre za doživetje boleče radosti, ko se z ganjeno hvaležnostjo obračamo na Gospoda in pojemo: »Slavi, moja duša, Gospoda … ki odpušča vso tvojo krivdo, ki ozdravlja vse tvoje bolezni, ki iz jame rešuje tvoje življenje, ki te krona z dobroto in usmiljenjem ...« (Ps 103,1.3-4).

Sprejemanje svoje krhkosti

Da bi mogli doživeti Gospodovo usmiljenje, je ključnega pomena, s kakšni tonom sprejemamo svojo krhkost in slabotnost. Kakšno ozračje se ustvari v našem srcu, ko grešimo? Pogosto se v takšnih trenutkih zapremo vase in sebe opravičujemo ali obtožujemo. V obeh primerih zmotno čutimo, da se v takšnem stanju ne moremo pojaviti pred Bogom. V ozadju je namreč prikrito prepričanje, da si moramo ljubezen in odpuščanje Boga zaslužiti. Najprej se moramo poboljšati, spreobrniti, umiti, potem nas bo Bog mogel sprejeti, si mislimo. Velika napaka! Potrebno se je ponižno in blago obrniti h Gospodu in mu priznati: »Grešil sem, odpusti mi.« Samo to. Gospod hrepeni po grešnikovem obličju!

Spominjanje

Potem je pomembno, da se nenehno spominjamo Gospodovega usmiljenja. To usmiljenje je prostor, v katerem živimo, je zrak, ki ga dihamo, je hrana, ki jo uživamo. Spominjati se pomeni ne pozabiti dvojega: da smo grešniki, ki nam je odpuščeno. Oboje je pomembno. A v odnosu do Boga je bolj poudarjeno to, da nam je odpuščeno, ker bi sicer bili v nevarnosti obupovanja. V odnosu do bližnjih pa je bolj poudarjena zavest, da smo grešniki, da ne bi padli v skušnjavo obsojanja drugih. Takoj namreč, v tistem trenutku, ko pozabimo, da smo grešniki, že sodimo in obsojamo druge. In smo daleč od usmiljenja.

Osvoboditev

Globoko in pristno doživetje božjega usmiljenja nas osvobaja od raznovrstnih pretenzij, to je od domišljanja, da nam to in ono pripada, od zahtev, da bi drugi morali biti takšni in takšni, od pritoževanja, da se nam godijo takšne in drugačne krivice, od zahtev, da bi nas prav ti in ti morali sprejemati, in to na točno določen način, ali preprosto od nekega nedoločenega občutka nezadovoljnosti, češ da nam življenje nekaj dolguje. Ko je naše srce očiščeno teh najrazličnejših zahtev, smo lahko blagi in dobrohotni do vseh in vsega. Čisto srce je sposobno takšnega zaupljivega in tesnega stika z Gospodom in bližnjim, da smo celo pripravljeni sprejeti in prenesti kakšno krivico, obrekovanje in podobno.
Solidarnost

Končno, srce, ki je doživelo božje usmiljenje, zna biti solidarno z božjim čutenjem in delovanjem. Veseli se s tistimi, ki se jim kaj dobrega zgodi. Spomnimo se, kako v Lk 15 vsi trije, pastir, ki je našel izgubljeno ovco, žena, ki je našla drahmo, in oče, ki je sprejel izgubljenega sina, vabijo k veselju. Kdor se zna tako veseliti, pozna božje srce. Potem pa je solidarnost tudi z božjo bolečino. Starejši sin iz evangeljske prilike ni nikoli prišel k očetu in mu rekel: »Oče, kdo ve, kako se godi mojemu bratu, ki je šel po svetu? Skrbi me zanj.« Ni bil solidaren z očetom. Le tisti, ki je doživel in sprejel Gospodovo usmiljenje, v srcu čuti Očetovo skrb za brate in sestre. Vse bi storil, da bi tudi oni, prav vsi, prišli na svatbo usmiljenja.


Več o tem, kako dobro preživeti leto božjega usmiljenja, si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Leto usmiljenja.