Prvi zunanji minister Slovenije Dimitrij Rupel je v govoru izpostavil diplomatska in druga prizadevanja, ki so vodila v mednarodno priznanje Slovenije, mnogi pa jih danes podcenjujejo. V svojem nagovoru je spomnil na dejstvo, da so se mnogi v tujini v začetku 90. let »le počasi in s težavo privajali na dejstvo slovenske neodvisnosti«. 

Dimitrij Rupel. FOTO: Daniel Novakovič/STA

A sčasoma je prišlo do preobrata v Evropi – zanj je bila posebej zaslužna Nemčija s tedanjim kanclerjem Helmutom Kohlom in zunanjim ministrom Hansom-Dietrichom Genscherjem – ter do razpada Sovjetske zveze. »Konec decembra so se priznanja kar usula, 15. januarja 1992 pa je ves svet vedel, da smo svobodni,« je še dejal Rupel. 

Zbrane sta poleg predsednika republike nagovorila tudi Dimitrij Rupel in Anže Logar. Na dogodku so bili prisotni tudi številni drugi gostje. FOTO: Daniel Novakovič/STA

Sedanji vodja slovenske diplomacije Anže Logar je ob pogledu na čas pred tremi desetletji spomnil, da »smo se morali najprej priznati sami, šele nato nas je lahko priznal svet«. Za priznanje Slovenije je imela sicer mednarodna skupnost po njegovih besedah dobre razloge, med katerimi je bila tudi »enotna želja Slovenk in Slovencev po samostojni državi in pripadnosti evropskemu projektu«. 

Anže Logar. FOTO: Daniel Novakovič/STA

Predsednik Pahor je poudarkom obeh ministrov dodal še enega, ki »zadeva identiteto naše države tri desetletja kasneje ter odseva značaj naše zunanje in evropske politike«, to je mirno reševanje sporov.

Slovenija se je osamosvajala po pravi poti, to je po pravni poti, in ves čas skrbela za to, da je vedno vse probleme reševala na miren način. S tem si je in si v mednarodni skupnosti krepi ugled, ki je neprecenljivega pomena. (Borut Pahor)

Tudi predsednik Pahor je spomnil na enotnost Slovencev v času osamosvajanja in ocenil, da to, kar smo takrat dosegli, nismo dosegli kljub razlikam, ampak prav zaradi njih, saj smo se znali o njih pogovoriti in najti skupne, kompromisne točke, ki so peljale našo državo naprej. Če smo se pred 30 leti uspeli dogovoriti, potem sta naša »dolžnost in pravica«, da tudi danes storimo vse, da najdemo tisto, kar nas kot ljudi, državljane, kot narod združuje in dela dovolj enotne, da se lahko uspešno soočimo z izzivi, ki so pred nami.