Ob trideseti obletnici spravne slovesnosti v Rogu in ob stoletnici rojstva nadškofa dr. Alojzija Šuštarja je Slovenska akademija znanosti in umetnosti v sredo, 24. junija, organizirala simpozij Slovenska sprava.

Simpozij o spravi je bil v dvorani SAZU.

Pripravljalni odbor simpozija o spravi so sestavljali akademiki Tadej Bajd, Tine Hribar, Jože Krašovec in Peter Vodopivec.

Vse bolj pogosto slišimo, da dejanske sprave nismo uresničili

Vprašali so se, ali je Prešernov klic iz Zdravljice »edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo« dandanes obrnjen bolj k preteklosti ali k prihodnosti. »Smemo upati, da bomo kdaj poleg obstoječega spravno nejasnega spomenika postavili tudi jasen obelisk sprave? Še lahko verjamemo v uresničitev prešernovske želje, da 'koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan' in da bomo tudi doma kdaj zaživeli spravno? Še lahko dosežemo dialoško argumentiran pogovor o odgovornosti za tragične slovenske delitve v naši zgodovini? Kaj narediti, popraviti in pripraviti, da bi lahko živeli spravno? Četudi ne v človeka presegajoči čisti ljubezni, pa vendarle brez ubijalskega sovraštva?«

Menijo, da kljub spravi z mrtvimi in slovenski osamosvojitvi vse bolj pogosto slišimo, da dejanske sprave nismo uresničili.


Mitja Ferenc je govoril o odkrivanju grobišč in pieteti.

Sprava – resnica in sočutje

V prvem delu simpozija z naslovom Pričevanja je nastopilo šest predavateljev:

Janez Gril, Sprava – resnica in sočutje;
Spomenka Hribar, Kultura (Nova revija) in spravna slovesnost v Rogu;
Milan Kučan
Peter Kovačič Peršin, Pričevanje o spravi (o vlogi Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč):
Pavel Jamnik, Kriminalistični projekt »Sprava«:
Mitja Ferenc, Odkrivanje grobišč in pieteta.

Sprejemanje drugačnosti je temelj sobivanja

V drugem delu simpozija z naslovom Osnove in meje (slovenske) sprave so nastopili:

Jože Krašovec, Svetopisemske osnove sprave;
Mari Jože Osredkar, Sprejemanje drugačnosti je temelj sobivanja;
Anton Stres, Slovenska sprava;
Peter Vodopivec, O zavzemanju za zgodovinski spomin v Španiji in spravo v Sloveniji;
Tine Hribar, Kaj je in kaj ni vsebina sprave.

Raznolikost bogati poglede na preteklost

V tretjem delu simpozija z naslovom Do sprave in s spravo je nastopilo pet predavateljev:

Bojan Godeša, Izjava predsedstva o narodni in državljanski pomiritvi in Izjava Škofovske konference o narodni spravi – 30 let pozneje;
Blaž Mesec, Kako do sprave?;
Tomaž Erzar, Ranjeni in ranljivi narod – zgodbe, ki jih želimo povedati svojim otrokom;
Aleš Gabrič, Raznolikost bogati poglede na preteklost;
Lenart Škof, Sveta vez življenja in smrti: meditacija o spravi.


Pavel Jamnik je predstavil kriminalistični projekt »Sprava«.

Resnico iščemo, sočutje gojimo

Naj izpostavimo nekaj misli Janeza Grila, ki je med vsemi predavatelji še najbolj realno govoril o problematiki sprave.

Dejal je, da spravo razume kot proces, v katerem sprti in razdeljeni ljudje, ki so doživeli ali povzročili velike krivice in gorje, postopno presegajo breme preteklih dogodkov in hudih zamer, odpuščajo in/ali obžalujejo krivice, ki so jih doživeli ali naredili; prenehajo druge sovražiti in se zavestno izogibajo vsemu, kar bi sovraštvo ali bolečine poglabljalo in ohranjalo.

»Prizadevajo si za medsebojno strpnost, miroljubno sožitje in sodelovanje pri delu za drugačno in lepšo prihodnost vseh. Vse duhu gesla: Resnica in sočutje. Resnico iščemo, sočutje gojimo. Verni ljudje najdemo oporo za takšno ravnanje v Svetem pismu in Božjih zapovedih, med katerimi je ljubezen do bližnjega najvišja. Neverni pa se lahko opirajo na svojo vest in univerzalno etično zapoved, ki vsakemu človeku naroča: Delaj dobro in varuj se hudega. To je moj spravni Credo.«

Resnica je prihajala na dan v vsej svoji kruti resničnosti

Janez Gril je spomnil, da si je komunistična oblast zelo prizadevala, da bi povojni poboji ostali skriti in zamolčani. »Načrt ji ni uspel po zaslugi mnogih ljudi, ki niso hoteli več molčati: preživelih domobrancev, pesnikov in pisateljev, filozofov in drugih. Resnica je prihajala na dan v vsej svoji kruti resničnosti. Z njo pa tudi bolečina, ogorčenje in jeza sorodnikov ter prijateljev zamolčanih žrtev. Terjali so odgovor, kje so pobiti, kdo so storilci in kdaj bodo odgovarjali za svoje početje. Zločin je, zločincev ni. Še danes ni dosti drugače.«

Dejal je, da razkol lahko premosti samo sprava. »Zanjo je bilo doslej že veliko narejenega: v Cerkvi in družbi, v svetu umetnosti in literature, kulture, filozofije, tudi politike.

Sprava? Kaj pa sožitje!?

Še zelo kratek komentar avtorja tega članka.

Simpozij je bil v več pogledih neuravnotežen in vsebinsko nerealističen. Prej kot enega sodelujočega bi pričakoval drugega. Ampak to sploh ni bil glavni problem.

Ta je bil v tem, da je bil namen simpozija očitno še enkrat izenačiti krivdo za dogajanje med drugo svetovno vojno na obe vpleteni strani, poenostavljeno rečeno med partizane in domobrance.

Koliko krat je bila na simpoziju omenjena beseda resnica in koliko krat besede kot razdeljenost in celo razkol?

Ni mi jasno, kako se lahko nekateri še naprej slepijo, da lahko zamolčijo glavno dogajanje in akterje med drugo svetovno vojno na Slovenskem. To je, da smo imeli opravka s komunisti, z njihovim nasiljem (na vse strani za utrjevanje totalitete), z njihovo zlorabo upora proti okupatorju za nasilno izvajanje komunistične revolucije, za to, da so od začetka prav vse niti striktno držali v svojih rokah in da so vsakega, ki bi jim mešal štrene, radikalno uničili.

Da so prišli na oblast z najbolj nasilno uzurpacijo odpora, radikalno odstranitvijo zelo veliko ljudi, z množičnimi zaplembami (krajami) premoženja in s total(itar)nim zastraševanjem prebivalstva.

Da so komunisti s tem total(itar)nim strahom nato Sloveniji vladali dolgih 45 let; cele generacije so mu bile podvržene.

Da postkomunisti že 30 let po demokratizaciji hočejo na vse možne načine voditi slovensko skupnost, pri čemer uporabljajo številne manevre.

Da so spominsko krajino NOB, v resnici pa komunistične revolucije, uspeli ohraniti nedotaknjeno – Slovenija je nabita z njo.

In kar je zelo značilno: koliko krat se je na simpoziju akademikov slišala beseda sprava ter koliko krat besedi enako pomenki sožitje in sobivanje?

Raje še vedno gonijo potrebo po spravi, torej po totalitarni pomiriti in enako mišljenju, kot pa o sožitju (sobivanju) kot temeljni sestavinami demokratične družbe.

Ljubljana, SAZU, Simpozij Slovenska sprava, Anton Stres, 24. 6. 2020.docLjubljana, SAZU, Simpozij Slovenska sprava, Janez Gril, 24. 6. 2020.docLjubljana, SAZU, Simpozij Slovenska sprava, Jože Krašovec, 24. 6. 2020.docLjubljana, SAZU, Simpozij Slovenska sprava, povzetki, 24. 6. 2020.pdfLjubljana, SAZU, Simpozij Slovenska sprava, Tomaž Erzar, 24. 6. 2020.doc

Foto: Ivo Žajdela