Brat Roger je bil tudi sam pesnik, ki je navdih črpal iz narave. Bil je blag mož, mistik, ki je navdih cenil tako visoko kot razum. »V življenju evangelija,« mi je nekoč rekel, »nam navdih omogoča prepoznati odsev Boga. In to je vse, kar zmoremo. Lahko se poskušamo približati neizmerni skrivnosti, ki je Bog. V tukajšnjem življenju je ne poznamo, vendar se ji precej bližamo in to mi zadostuje.«

Njegov pogled ni bil odmaknjen, nezemeljski. Brat Roger je Cerkev dojemal kot navzočnost vstalega Kristusa v življenju ljudi. Njegovo hrepenenje po spravi je bilo zakoreninjeno v želji, da bi združil ločene ude tega telesa. Brat Roger je globoko verjel v uresničevanje evangelija, zato se je posvetil Taizeju – življenju »prilike skupnosti«.

Brat Roger je Cerkev dojemal kot navzočnost vstalega Kristusa v življenju ljudi.

Pripravljanje Gospodove poti

Roger Schutz se je rodil 12. maja 1915 v vasi Provence v Švici. Njegovo zgodnje življenje je bilo samotno, vendar srečno, čeprav je več let bolehal za tuberkulozo.

Veliko je bral in preučeval zglede ljudi okoli sebe: očeta, švicarskega protestantskega pastorja, ki »je rad molil v katoliških cerkvah« in bil neznansko pozoren na potrebe svojih revnih župljanov; umetniške in velikodušne matere, glasbeno nadarjene tete in babice po materini strani, ki je med prvo svetovno vojno ostala v severni Franciji in sprejemala begunce z vojnega območja, tudi ko sta dve bombi zadeli njeno hišo. Ko so jo naposled prepričali, da je odšla, se je preselila v jugozahodno Francijo, kjer je hodila h katoliški mašam, obenem pa ostala zvesta protestantskemu poreklu. Utelešala je nekakšno spravo.

Roger se je spomnil babičinega zgleda, ko je izbruhnila druga svetovna vojna. Ko je videl, da je Evropa spet razdeljena, se je vprašal, zakaj sploh pride do takega spopada med ljudmi, zlasti med kristjani. Premišljeval je o tem, da bi postal pisatelj, vendar je opustil ta načrt, ko je začutil »spodbudo«, da bi osnoval skupnost, v kateri bi dan za dnem živeli spravo in mir.

Začutil je »spodbudo«, da bi osnoval skupnost, v kateri bi dan za dnem živeli spravo in mir.

Leta 1940, ko je iskal način, kako bi uresničil svojo zamisel, je iz Švice pripotoval v Francijo. Naselil se je v vasici Taize, le nekaj kilometrov od razmejitvene črte, ki je ločevala svobodni del Francije od zasedenega. Tam je izpopolnjeval svoje zamisli: »Najprej moram sam osnovati molitveno življenje. Poiskal bom hišo. Molil bom zjutraj, opoldne in zvečer ter sprejemal begunce.« Roger si je pri štiriindvajsetih letih nejasno predstavljal dvanajst mož, katerih življenje bo temeljilo na klicu: »Pripravite Gospodovo pot« in »da bi bili vsi eno … da bo svet veroval« (Mr 1,3; Jn 17,21).

Prvi koraki v ekumenizem

Ko je nastala taizejska skupnost, se je ekumensko gibanje ravno začelo. Rogerjevega pionirskega pogleda niso vedno razumeli. On in prvi bratje, ki so se mu pridružili – vsi so bili protestanti –, so prosili, da bi molili v bližnji katoliški cerkvi, ki je niso več uporabljali. Dobili so dovoljenje, vendar le, če katoličanom ne bi dovolili, da bi se jim pridružili. Kako naj bi potem uresničevali klic, da bi drugim pokazali življenje v skupnosti in tako posredovali »drobec evangelija«, ki so ga doumeli?

Rogerjevega pionirskega pogleda niso vedno razumeli.

K sreči je ekumensko gibanje v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja delalo prve korake v nadškofiji v Lyonu, kjer se je rodil še en pionir, Paul Couturier. Prvi katoliški brat se je taizejski skupnosti pridružil leta 1969. Po nadškofovem posredovanju se je brat Roger srečal s papežem Pijem XII. in nato Janezom XXIII., ki sta imela trajen vpliv na rastočo skupnost. Ko je brat Roger spraševal, kje je mesto Taizeja v odnosu do Katoliške cerkve, ga je papež Janez XXIII. opomnil, da je »Cerkev podoba vse širših koncentričnih krogov«.

Pot sprave

Kadar so se pojavile ovire za ekumenizem, brat Roger nikoli ni izgubil zaupanja, da še vedno lahko najde pot k spravi. Vse pogosteje se je zatekal k poti svoje babice: »Mali poti, ki je osebni korak, skrita notranja pot, zakoreninjena v skrivnosti evangelija, pot odpuščanja«.

Ne da bi koga poniževal ali za kogarkoli postal znamenje odrekanja, je bil prepričan, da je mogoče sprejeti pozornost do Božje besede, ki jo tako globoko živijo v protestantskem izročilu, zaklade duhovnosti pravoslavnega izročila in vse karizme skupnosti Katoliške cerkve, obenem pa dan za dnem zaupati v skrivnost vere.

Brat Roger je menil, da sta razum in teologija dragocena, toda sprava je navsezadnje vprašanje ljubezni.

Brat Roger je menil, da sta razum in teologija dragocena, toda sprava je navsezadnje vprašanje ljubezni. V ljubezni odkrivamo skrivnost Boga v njegovi skupnosti. To ljubezen, je poudarjal, moramo izražati simbolično, a oprijemljivo, zato je nastal Taize, viden izraz sprave in žive ljubezni.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (1/2024).