Lani smo imeli Kajuhovo leto – leto poprej bi imel pesnik stoti rojstni dan, ko ne bi februarja 1944 padel, nesrečni dvaindvajsetletnik. Ministrstvo za kulturo se je odločilo za slavilno leto z zamudo, ker so se mu nauki iz Kajuhove poezije zdeli tako pomembni, da si jih je treba obnoviti in utrditi, malo zamude gor ali dol. Partizanskemu pesniku je bilo posvečenih nekaj knjig, nekaj oddaj, slovesnosti in zanosnih govorov, veliko člankov, marsikje so se morali šolarji na pamet naučiti kakšno njegovo pesem. Za tiste, ki ne berejo prav radi, je bil ustvarjen celo strip, da se ne bi pretirano mučili. Revija Mladina ga je objavljala še dobršen del tega leta, da bi si bistvene nauke njeni bralci zapisali za uho.

Ob misli na poezijo Karla Destovnika Kajuha se najprej spomnimo – na kaj? Verjetno na tisto, ki že v naslovu oznanja, da je naša, se pravi na Slovensko pesem. Baje je v tem, kar opeva, koncentrirano zbrano vse, kar nas odlikuje: po številu neznatni, a...