Ko stopam po stezah med polji, po gozdu, ob vodi, v hrib, občudujem tvoje brezmejno veličastvo v krasoti stvarstva, ki ti brez besed neprenehoma poje hvalo in čast.

Ko pogledam v oči sočloveku, me prevzame skrivnost tvojega veličastva, v katerem ljubiš slehernega grešnega človeka, kot bi bil edini, in se zanj ponižaš v bolečo minljivost.

V nebesih

Na pragu nebes stojiš odet v sijaj svojega veličastva. Stojiš in čakaš človeške otroke. Tvoje oči so usmiljenje, »milina je razlita na tvojih ustnicah«, tvoje srce je neugasljiva plamenica ljubezni in odprte rane kakor rubini žarijo od kapelj predragocene krvi. Tvoje roke so prepolne nežnosti. Ves si obdan z nadzemsko krasoto; nobena lepota, ki je poznana človeku, tvoje ne doseže.

Izza priprtih vrat se vsipa zlata svetloba, mavrični žarki božajo tvoje ljubeče obličje. Slutnja čudežnosti sveta, v katerega človek vstopi skozi plamene tvojega gorečega srca, seje svetle iskre v temine tuzemskosti.