Zadnje volilno leto si razlagam kot splošen beg iz resničnosti v virtualen svet. Beg v mehurček, kjer je vse dobro in Bog ne daj, da me kdo prisili v soočenje s problemi, križi in težavami, ki bi podrli utvaro, da je na svetu vse lepo in prav, dokler gre meni dobro in si lahko privoščim užitke in razvade, na katere sem navajen. Prav na ta čustven, neracionalen odnos do stvarnosti, ki je v bistvu zanikanje le-te, so igrali zakulisni animatorji slovenske leve politične scene, ko so ponujali zdaj tega neodgovornega bogataša, zdaj ono tajkunko za visoke politične funkcije. Da so uspeli na celi črti, je jasno. Vendar ima resničnost to slabo navado, da se ne da odpraviti z namišljenim svetom, še manj z onim, ki nam ga dan za dnem prikazujejo ekrani, od katerih je več kot eden odvisen!

Resničnost se vrača in to vračanje doživljamo kot tepež. Ne le zato, ker morajo celo najbolj uslužni in prorežimski mediji pisati o razpadu zdravstvenega sistema ali pa spregovoriti o plačnem kaosu...