Letošnja Draga je potekala v posebnih okoliščinah zaradi epidemije covida-19. Foto: Ivo Žajdela



Od 28 do 30. avgusta so bili v Parku Finžgarjevega doma na Opčinah študijski dnevi Draga, ki jih prireja Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta.

V petek, 28. avgusta, je bila okrogla miza z naslovom Slovenski jezik v Italiji in standardna slovenščina: blizu ali daleč? O tej temi so govorili dr. Kozma Ahačič, dr. Laura Sgubin, dr. Fedra Paclich, dr. Maja Melinc Mlekuž in dr. Jadranka Cergol.

Italijansko nasilje nad Primorci in upor proti temu nasilju

V soboto, 29. avgusta, sta zgodovinarja dr. Renato Podbersič ml. in dr. Egon Pelikan govorila o predvojnem primorskem uporu fašizmu. S tem je Draga obeležila nekatere pomembne zgodovinske obletnice, ki jih obhajamo v letu 2020, kot so zlasti 100. obletnica požiga Narodnega doma v Trstu, 100. obletnica rapalske mirovne pogodbe med Kraljevino Italijo ter Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev ter s tem zakoličenja izjemno krivične Rapalske meje, 90. obletnica fašističnega političnega procesa (leta 1930) proti slovenskim antifašistom pred očmi širše svetovne javnosti in ustrelitve štirih na smrt obsojenih pri Bazovici, pa tudi 80. obletnica vstopa Italije v drugo svetovno vojno, kar je povzročilo hude italijanske zločine nad Slovenci.

Predavatelja sta obnovila politiko Italije do primorskih Slovencev v črnih, nasilja polnih dvajset in več letih ter predstavila razne oblike in načine, s katerimi so se primorski Slovenci uprli narodnostni obsodbi na uničenje. Izpostavila sta pomen, ki ga ima predvojni primorski antifašizem v slovenski in širši zgodovini.

Ustavila sta se pred italijansko okupacijo Slovenije in nasploh dogajanjem med dogajanjem med drugo svetovno vojno na Slovenskem ter po njej, saj je to, kot je opozoril Renato Podbersič, zelo kompleksna tema, ki je zato nima smisla odpirati. Kljub temu sta oba malo vposegla vanjo.


Predavatelja Renato Podbersič ml. in Egon Pelikan, med njima povezovalec Martin Brecelj. Foto: Ivo Žajdela


Položaj na Primorskem je bil popolnoma drugačen kakor pod Avstrijo

Dr. Egon Pelikan je spomnil, da je rapalski meja leta 1920 pomenila za Slovence razkosanje etničnega prostora. Razumeti jo moramo tudi v kontekstu istočasne izgube slovenske Koroške na plebiscitu oktobra 1920. Zgodba o Zedinjeni Sloveniji je bila tako popolnoma na tleh, prav za prav ni bilo več kaj dosti izgubiti.

Nacionalni položaj Slovencev je bil podoben položaju Kurdov (ki je tak ostal do danes), narod je bil razdeljen med štiri države, odrezan od morja, od Trsta in Gorice, od nacionalne zibelke Koroške, a najhujše je šele prihajalo, prihajal je fašizem.
Slovenci v Julijski krajini se sprva niso zavedali, da je položaj popolnoma drugačen kakor pod Avstrijo, da ne bo mogoč kulturni in gospodarski razvoj narodnega gibanja, nihče si ni predstavljal, da bo zatrto vse.

Do leta 1928 so Italijani zatrli vsa kulturna in politična društva Slovencev

Kot je dejal, je fizičnemu pouličnemu nasilju sledilo nasilje, ki ga je uzakonjala fašistična država. Oktobra 1923 je Gentilejeva šolska reforma odpravila slovenščino iz prvega razreda osnovne šole. Prepoved je nato vsako leto raztegnila na naslednji letnik, slovenščina je bila tako v šolskem letu 1927/28 povsem izrinjena iz osnovne šole.

Istočasno z ukinjanjem slovenščine je potekalo upokojevanje, odpuščanje in razseljevanje slovenskih učiteljev.

Do leta 1928 so bila zatrta vsa kulturna in politična društva. Razpuščenih je bilo več kot 400 slovenskih društev, njihovo imetje zaplenjeno. Ukinjen je bil ves slovenski periodični tisk. Jeseni 1928 sta bili uničeni še obe Zadružni zvezi.


Navzoče je pozdravil Ivo Jevnikar. Foto: Ivo Žajdela


V samo desetih letih, od požiga Narodnega doma leta 1920 do prvega tržaškega procesa leta 1930, je bilo uničeno vse: šole, vsa društva, tisk, organizacije, očiščene občinske uprave, jezik prepovedan, slovenstvo so postavili izven zakona.

Temu uničevanju je v posledici sledilo naslednje, emigracija Slovencev s Primorske. Emigracija, legalna in ilegalna, politična in ekonomska, je do leta 1940 presegla 100.000 Slovencev (in Hrvatov) iz Julijske krajine.

Posledica konkordata med režimom in Svetim sedežem leta 1929

Vendar je naslednji udarec za manjšino prišel iz Vatikana. Bil je posledica konkordata med režimom in Svetim sedežem februarja 1929, je dodal predavatelj.

Pričeli so se poostreni represivni ukrepi s strani fašističnih oblasti, kakor tudi ukrepi s strani Vatikana, ki so multietnično podobo Julijske krajine radikalno spreminjali tudi na cerkvenem področju. Ti ukrepi so bili: ukinitev vsega katoliškega periodičnega tiska (1930); odstavitev zadnjega slovenskega nadškofa v Julijski krajini Frančiška Borgie Sedeja (1931); imenovanje italijanskega nacionalista in filofašista Giovannija Sirottija na čelo goriške nadškofije istega leta; prepoved rabe slovenščine v cerkvah v Benečiji leta 1933; raznarodovalna politika administratorja Giovannija Sirottija v goriški nadškofiji (1931–1934); raznarodovalna politika njegovega naslednika Carla Margottija (1934); zamenjava redovnikov slovenskih in hrvaških samostanov v Julijski krajini z italijanskimi (do leta 1934); izsiljen odstop tržaškega škofa Alojzija Fogarja, ki se je sodelovanju z režimom pri raznarodovanju manjšine upiral (leta 1936); pritiski s strani cerkvene hierarhije (škofov C. Margottija, A. Santina, G. Nogare itd.) na slovenske in hrvaške duhovnike, naj poučujejo verouk italijanščini itn.

Dr. Egon Pelikan je dejal, da so ozadja naštetih, pa tudi drugih dogodkov, danes nedvoumno razložljiva z novimi vatikanskimi dokumenti. Vsi ti ukrepi so namreč, kot je zdaj razvidno iz novo dostopne vatikanske dokumentacije, potekali s soglasjem Vatikana.

»Po konkordatu leta 1929 lahko v Julijski krajini spremljamo specifičen pojav zlitja dveh ideoloških strategij in posledično praks, ki ju v historiografiji označujemo s specifičnima terminoma: 'fascismo di confine' s strani režima in 'romanizzazione' s strani Katoliške cerkve. Kar se je dogajalo v Julijski krajini je bil svojevrsten 'Cuius regio eius religio'.«


Nagovor Sergija Pahorja, predsednika Društva slovenskih izobražencev. Foto: Ivo Žajdela


Duhovniki so bili v velikem številu narodno zelo zavedni

Predhodnika je dopolnil dr. Renato Podbersič ml., ki je najprej opozoril, da se je italijanizacija Primorske začela že leta 1915 (in ne šele s pojavom fašizma), ko je Italija napadla zahodno slovensko etnično ozemlje. Že na začetku so začeli ubijati nedolžne Slovence in s tem sejati med njimi strah. Z nasiljem so nato nadaljevali po vojni, leta 1919, potem pa mu ni bilo konca.

Kaj je potem, ko je italijanska država ukinila ključne narodne ustanove, sploh še ostalo Slovencem? Predavatelj je spomnil, da predvsem slovenski duhovniki, ki so bili v velikem številu narodno zelo zavedni, predvsem pa neustrašni, da prepovedim in nasilju niso podlegli. Učili so verouk in opravljali bogoslužje v slovenskem jeziku.

Verouk so iz šol preselili v zakristije. Oblasti tega niso mogle prepovedati, ker je imela cerkev po lateranskem paktu avtonomijo. Cerkev je imela tudi cerkvene pevske zbore.

Primorci so bili tako združeni v Cerkvi s slovensko besedo. Ob tem je predavatelj opozoril: »Ko so prišli čez mejo partizani, so takoj pridobili ljudi s parolo narodne osvoboditve. Kdorkoli bi prišel s to parolo, bi pridobil vse ljudi.«

Zbor svečenikov sv. Pavla

Izpostavil je pomen stanovskega društva duhovnikov Zbor svečenikov sv. Pavla, ki so ga ustanovili pred sto leti, 8. januarja 1920 v Sežani z namenom zavzemanja »za narodne pravice slovanske manjšine v Italiji«. Gospodarsko so bile pomembne zadruge in zadružne zveze, politično pa je bila najpomembnejša uporniška organizacija Tigr.

Spomnil je tudi na poseben odnos do t. i. NOB na Primorskem. Protifašizem, upor in slovenstvo so bili na Primorskem tesno povezani. »Naši predniki na Primorskem so šli v partizane iz navdušenja za svobodo. Hlepeli so po narodovi osvoboditvi in zavračali fašizem, ki jim je storil veliko hudega. Prav zaradi tega tukaj najdemo tako dovzetnost za upor proti Italijanom in kasneje Nemcem oz. t. i. narodnoosvobodilni boj. Kljub načelni pripravljenosti Primorcev na sodelovanje z OF in s partizani v boju proti fašizmu, za kar so bili pripravljeni tudi marsikaj žrtvovati, je tudi tu v drugi polovici leta 1942 prišlo do zaostrovanja razmer, do obračunavanja ter umorov dejanskih in namišljenih političnih nasprotnikov.«


Foto: Ivo Žajdela


Škof dr. Jože Marketz o podobah Cerkve v času aktivne krize

V nedeljo, 30. avgusta, je pod naslovom Kdo pa smo, ko so cerkve zaprte? krški škof dr. Jože Marketz predaval o podobah Cerkve v času aktivne krize, pred tem pa tudi daroval mašo.

Izhodišče Marketzovega razmišljanja je bila izkušnja Cerkve v času koronavirusa. To izkušnjo je analiziral najprej z vidika pragmatičnih rešitev (alternativne oblike združevanja in obhajanja liturgije, utrjevanje skupnosti na daljavo, Karitas itd.), z vidika duhovne izkušnje (duh upanja, duh zaupanja, duh zmernosti itd.) in z vidika teoloških odgovorov.

Kriza koronavirusa nam je dala razumeti marsikaj, pokazala je tudi na razliko med bistveno razsežnostjo krščanstva in razno navlako, ki se je v naših navadah, običajih nabrala v teku stoletij.

Poudaril je pomen družinske molitve, Cerkve, ki se zbira v okviru družine, pomen veselja in upanja (kristjani ne smemo biti zagrenjeni in čemerni), pogum sprejemanja novosti in sprememb. Poudaril je, da živimo v prelomnem času, v času, ko moramo znati iskati tudi nove poti, ne se bati eksperimentirati.


Škof Jože Marketz in povezovalec pogovora Tomaž Simčič. Foto: Danilo Pahor


Peterlinovo nagrado so podelili Nužeju Tolmajerju s Koroške

Popoldne so slovesno izročili deveto po vrsti Peterlinovo nagrado. Letos jo je prejel eden najvidnejših narodnih in kulturnih delavcev na Koroškem Nužej Tolmajer. Dolga leta je bil tajnik Krščanske kulturne zveze na Koroškem in med pobudniki ustanovitve Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik (več v posebnem članku).

Popoldanski predavatelj pod naslovom Pomen odgovornega ravnanja z naravnimi viri v globalno povezanem svetu je bil dr. Janez Potočnik. Njegova sporočila so, da smo prva generacija, ki živi v družbenem ekosistemu planetarnih razsežnosti. Povezani smo in soodvisni. Naša skupna odgovornost za prihodnost je velika. Odvisna je predvsem od načina, kako skozi proizvodnjo in potrošnjo zadovoljujemo naše potrebe. Ni skrivnost, da je obstoječi ekonomski sistem nepravičen in ima tudi veliko negativnih učinkov na naše okolje ter zdravje. Z naravnimi viri ne ravnamo odgovorno. Zadolžujemo prihodnje generacije. Če smo se karkoli naučili iz čudnih časov, ki jih preživljamo, je to dejstvo, da tako ne bo šlo več naprej. Potrebujemo več odgovornosti ter več sodelovanja za trajnostno in odporno družbo, za svet, ki bo prijazen do vseh, tudi do tistih, ki prihajajo za nami.