Tik pred slovesom je sprejel odločitev o spremembi kazenskega zakonika BiH, ki za zanikanje genocida po novem predvideva zaporno kazen od 6 mesecev do 5 let, s čimer je razburil predvsem srbskega člana predsedstva BiH Milorada Dodika. S 1. avgustom je mesto visokega predstavnika zasedel Nemec Christian Schmidt.

»Vsakič, ko vstopim v to hišo, me prevzame globoka sreča. Tu je moje zavetje,« pravi Valentin Inzko. FOTO: Jana Jocif

Lani spomladi je Valentin Inzko skupaj z ženo Bernardo Fink za revijo Praznična – članek tokrat poobjavljamo v celoti – prijazno odprl vrata svojega doma v Svečah na Koroškem, ki na vsakem koraku izžareva družinsko zgodovino, (poklicno) življenje in občutek za lepo njenih prebivalcev. Velikanski dnevni prostor, ki ga niso zamejili ne s stenami, ne s stropom, daje brezmejen občutek svobode. Tu si lahko da duška glas pevke svetovnega kova. Toplina starega lesa in grobi vogalni zidovi (prav isti, kot so nekoč gradili skedenj oz. hlev, kar je ta hiša nekoč bila) prevzamejo z domačnostjo, ki kar vabi k pripovedovanju starih zgodb. Z veseljem smo se jim prepustili.

Članek je bil sprva objavljen v reviji Praznična, pomlad 2020. Praznična izide štirikrat letno, njeno vsebino narekujejo letni časi in z njimi povezani prazniki. Zajema iz bogate zakladnice naše zgodovine, kulturne dediščine in krščanstva ter išče navdihujoče zgodbe sedanjega trenutka. Vsaka številka prinaša zanimive intervjuje, kulinariko, reportaže in predloge za potepanja, ideje za dekoracijo doma, ročno ustvarjanje in vrtnarjenje, zdravniške in modne nasvete ter praznična povabila.

»Vsakič, ko vstopim v to hišo, me prevzame globoka sreča. Tu je moje zavetje,« pravi Valentin Inzko, ki je kot avstrijski veleposlanik delal v Beogradu, Mongoliji, na Šrilanki, v New Yorku, na Dunaju, v Pragi, Ljubljani in Sarajevu. »Zamenjal sem 21 stanovanj, taka je bila pač moja služba,« pove 71-letni Inzko, ki je zdaj kot diplomat že upokojen, še vedno pa je do nedavnega opravljal delo visokega predstavnika Evropske unije za Bosno in Hercegovino.

Nomadskemu diplomatskemu življenju se je tudi po rojstvu njunih otrok Simona in Valentine (29 in 27 let) dokaj hitro prilagodila tudi njegova žena Bernarda Fink Inzko, ena najuspešnejših slovenskih koncertnih in opernih pevk. Ob vstopu v njuno hišo nas s stene pozdravijo plakati z njenih večjih koncertov. Nastopi z dunajskimi, londonskimi in češkimi filharmoniki, nastopi v opernih hišah v Ženevi, Pragi, Salzburgu, Buenos Airesu, Amsterdamu, na Dunaju, v Tokiu in drugod. Posnela je več kot 50 zgoščenk in prejela številne nagrade.

Boj za slovenstvo je pri nas stvar obstoja. To nam daje tudi neki smisel življenja. (Valentin Inzko)

A Finkova o priznanjih ne govori rada; k veliki jedilni mizi nas ne povabi operna diva, pač pa srčno prijazna gostiteljica, ki se med pogovorom mimogrede zavrti po kuhinji, nato pa postreže s sveže kuhano kavo in odličnim, še toplim kolačem, ki ga je spekla sama. Tu za mizo je njun najljubši, kdaj tudi delovni prostor. Drugi je na kavču ob kaminu. »Ko pride Zdravko za konec tedna domov, vedno najprej zakuriva. Šele zdaj odkrivava te radosti, prej jih niti nisva mogla,« je tudi ona vesela, da se življenje končno malo umirja.

Ob vstopu v njuno hišo nas s stene pozdravijo plakati z Bernardinih večjih koncertov. FOTO: Jana Jocif

Število njenih koncertnih obveznosti je manjše, zdaj si lahko privošči izbirčnost. »Vzamem le še to, kar mi res ustreza. Vsa ta potovanja so zame postala malo stresna.« A daleč od tega, da bi se prelevila v gospodinjo. Zadnja leta se veliko ukvarja s poučevanjem; nedavno je tri mesece učila na ameriški univerzi Yale, kmalu po našem obisku jo je čakalo poučevanje v Düsseldorfu, marca lani je bila članica žirije na pevskem tekmovanju v Tel Avivu. Konec februarja lani je nastopila v Salzburgu in marca v Slovenj Gradcu ob 160. obletnici rojstva skladatelja Huga Wolfa.

Dragocene slovenske korenine

Po skoraj desetletju življenja po svetovnih prestolnicah sta si zakonca Inzko želela, da bi njuna otroka šolo začela obiskovati v Svečah, da bi pognala korenine v kraju, ki Valentinu tako veliko pomeni. Dom sta si tako pred prelomom tisočletja ustvarila na stari Inzkovi oz. Einspielerjevi domačiji v idilični Rožni dolini. Rodbina, ki sega več kot 500 let v preteklost, je dala številne izobražence in šest duhovnikov. Med njimi je Andrej Einspieler, soustanovitelj Mohorjeve družbe, pa tudi ploden publicist in izdajatelj časopisov. Vse življenje se je boril za politične in jezikovne pravice koroških Slovencev – delo, ki ga zdaj opravlja tudi Valentin Inzko, ki je, tako kot prej že njegov oče, že deset let predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev.

Kaj je Valentin Inzko za Družino povedal v lanskem pogovoru o koroškem plebiscitu pred 100 leti in o koroških Slovencih danes, si preberite TUKAJ.

»Boj za slovenstvo je pri nas stvar obstoja. To nam daje tudi neki smisel življenja,« pravi Valentin. Če je bil sam kot otrok še pretepen, ker je bil Slovenec (sina so še pred 20 leti na igrišču zmerjali z 'Jugotom'), se danes položaj slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem vendarle izboljšuje. »Imamo dvojezične vrtce, šole. Lipuš, Januš, Oman, Haderlapova – cela vrsta naših odličnih pisateljev, umetnikov, univerzitetnih profesorjev se je uveljavila tudi v nemško govorečem svetu, na kar smo zelo ponosni. Ni naključje, da smo v Celovcu končno dobili tudi slovenskega škofa.«

O ponosu na družinske korenine zgovorno govorijo tudi številne arhitekturne odločitve v novem domu družine Inzko. Nekdanje gospodarsko poslopje ob prav tako lepo obnovljeni stari družinski hiši z letnico 1772, v kateri so najprej živeli, so ob pomoči lokalnega arhitekta, prijatelja Tonija Reichmanna pred petimi leti spremenili v udoben dom. Ohranili so številne stare elemente: zidove, balkon, vrata, tramove. Deske poda so uporabili za stene, knjižne in okenske police. Bernarda pokaže mesto, kjer je še viden madež olja od traktorja.

Njun dom v Svečah na Koroškem na vsakem koraku izžareva družinsko zgodovino, (poklicno) življenje in občutek za lepo njenih prebivalcev. FOTO: Jana Jocif

Na vratih v dnevni prostor je letnica izgradnje skednja, 1895. V kotu stojijo grablje, žarnice nad jedilno mizo visijo na deblu za sušenje sena, na stropu je transmisijsko kolo mlina – Inzkov stari oče je prvi na vasi imel mlin na elektriko. Vse diha toplino, domačnost, zgodovino. Povsod so tudi sledovi njima dragih ljudi. Kamnito tablico z napisom 'Moja hišica, moja svobodica' jima je ob vselitvi podaril pisatelj Zorko Simčič, kipec plesalke je delo akademskega kiparja Franceta Goršeta, ki je 17 let živel v Svečah. Nekaj je del kiparja Franceta Ahčina, tudi emigranta v Argentini, načrte za kredence pa sta posebej zanju izrisala cenjena arhitekta Tea in Edo Vidovič.

Ko pride Zdravko za konec tedna domov, vedno najprej zakuriva. Šele zdaj odkrivava te radosti, prej jih niti nisva mogla. (Bernarda Fink)

»Moževe korenine tudi meni zelo veliko pomenijo,« pove Bernarda. »Ker sem bila rojena v Argentini, s svojo družinsko zgodovino fizično nikoli nisem imela stika. Okrog mene ni bilo ničesar starega. Spominjam se, kako sem pogosto spraševala mamo, kakšna je bila njihova hiša v Ljubljani, kakšno pohištvo so imeli. Te hiše nisem nikoli videla, zdaj na njenem mestu stoji Klinični center.«

Ljubezen, ki sega čez ocean

Seveda nas zanima, kako sta se mezzosopranistka, ki se je rodila slovenskim staršem v Buenos Airesu, in diplomat iz avstrijske Koroške sploh spoznala. Bernarda se je leta 1985 po zaključenem študiju petja v Buenos Airesu preselila v Ženevo in začela koncertirati. Leta 1986 je tako prvič nastopila v Ljubljani, Trstu in Celovcu. Valentin je takrat že služboval v New Yorku in je o koncertu in simpatični pevki le bral v koroškem časopisu. Takoj mu je padla v oči in napisal ji je pismo, ki ga je poslal kar njeni teti v Buenos Aires.

»Zamenjal sem 21 stanovanj, taka je bila pač moja služba,« pove Valentin Inzko. FOTO: Jana Jocif

Po dveh mesecih je pismo le priromalo na pravi naslov; sledila so še druga in mnogi telefonski klici. »S tistim rumenim kolesom,« nam Inzko pokaže nenavadno dekoracijo na galeriji, »sem se v New Yorku vsak dan odpeljal na pošto in jo poklical v Ženevo.« Čez nekaj mesecev sta se v Salzburgu vendarle srečala v živo in se v dveh urah odločila, da se bosta poročila. Bernardi je bilo 31, Valentinu pa 37 let.

Vsakič, ko vstopim v to hišo, me prevzame globoka sreča. Tu je moje zavetje. (Valentin Inzko)

Poroke v Svečah leta 1988 se je udeležilo 200 ljudi, med njimi tudi Bernardina starša, ki sta ob tej priložnosti prvič po letu 1945 prišla v Evropo. »Oče je stal tukaj in gledal čez Karavanke,« se spominja Bernarda. »Nikoli si ni predstavljal, da se bo še za časa njegovega življenja stanje v Sloveniji toliko spremenilo, da jo bo lahko obiskal.« Njena mama je umrla predlani; pet mesecev pred smrtjo so jo pripeljali iz Argentine, da je zadnje dni preživela v svoji Ljubljani in je zdaj pokopana na Žalah.

»V Argentini sem bila rojena, a vedno me je spremljal občutek, da tam nisem čisto doma. Vleklo me je v Evropo. Sem Argentinka, a se hkrati močno počutim Slovenko,« pove Bernarda, ki je vesela, da se meje vendarle podirajo in da je tudi zgodba slovenskih izseljencev v Argentini postala širše znana. Njej dragi ljudje so razkropljeni po vsem svetu in številni predmeti v hiši jo spominjajo nanje.

»Tele kavne žličke nama je za poročno darilo iz Argentine poslal pokojni arhitekt Ajlec. Prav hudo se mi je storilo zadnjič, ko sem začela razmišljati, ali sem se mu sploh kdaj zadosti zahvalila. Vsakič, ko primem to žličko, se spomnim nanj. In na mnoge druge. Življenje teče svojo pot, številne obveznosti … Hvaležna sem, da imam molitev, da se lahko umirim in za te moje drage ljudi vsaj malo 'požebram', kot rečejo tu na Koroškem,« nam je ob koncu obiska še zaupala prijazna gostiteljica.