V svoj skromni dom so nas sprejeli z veliko toplino in odprtostjo.

Kje sta se spoznala?

HALYNA: V Budimpešti, na sredini med Lvovom in Ljubljano, ko sva se udeležila brezplačne ekskurzije po mestu leta 2015. Takrat sva se prvič srečala in začela pogovarjati. Prek interneta sva ohranjala stike.

MIHA: Poleg farmacije sem študiral tudi geografijo. Vedno so me zanimali tuji kraji, kolesaril sem po Evropi, potoval z vlaki, ogromno »kavč srfal«, se udeleževal taizejskih srečanj. »Kavč srfanje« je temeljilo na tem, da ti je nekdo zastonj ponudil prenočišče, v zameno pa je bil deležen kulturne izmenjave in izkušenj. Tako sem spoznal izjemne ljudi. 

Z Matejevim rojstvom sem postala bolj potrpežljiva. FOTO: Tatjana Splichal

Ko sva se spoznala, mi je bila Halyna zelo sorodna. Na začetku je bilo vse bolj na prijateljski bazi in nobeden od naju ni načrtoval mednarodne zakonske zveze, skozi vse pogovore pa je rasla tudi ljubezen.

Kako sta načrtovala prihodnost, ko sta se združili vajine poti?

HALYNA: Miha je zelo navezan na zemljo v Beli krajini, kjer ima svoje sorodstvo in je želel nadaljevati tradicijo vinogradov. Vprašal me je, če bi se bila pripravljena preseliti v Slovenijo, in sem pritrdila, saj nisem videla ovir.

Kakšni so spomini na poroko?

MIHA: Najprej sva se poročila cerkveno po grškokatoliškem obredu v Ukrajini, čez dva tedna pa civilno v Sloveniji. Zame tradicionalne navade na poroki niso bile šok, ker sem bil že pred svojo poroko vsaj na dveh takih porokah in sem vedel, kaj me čaka.

Želiva si, da otrok ne vidi razlik med najinimi mnenji in da sva enotna. FOTO: Tatjana Splichal

Halyna, se vam je bilo težko vživeti v novo okolje, ko ste se preselili v Slovenijo?

HALYNA: Po poroki sem se vrnila v Ukrajino, da sem uredila dokumente in zaključila službo, kar je trajalo še tri mesece. Preselila sva se v podnajemniško stanovanje, vse je bilo treba kupiti in opremiti … 

Zaposlila sem se kot čistilka, dopoldne pa sem hodila na tečaj slovenščine. Po porodniški sem delala kot varuhinja, nekaj mesecev pa kot administratorka. Vedno se je našlo kakšno delo.

Slovenci so veliko bolj disciplinirani kot Ukrajinci, v odnosih pa so bolj hladni.

Kako se je vajino življenje spremenilo z Matejevim rojstvom?

MIHA: O, to je bila velika sprememba. Zvečer sva se rada usedla, skupaj pogledala film ali kakšno serijo, za kak teden šla na potovanje, z Matejem se je vse ustavilo. Niti enega filma še nisva pogledala. Pa so me kolegi že prej na to pripravili in sem laže sprejel.

HALYNA: Ko je bil dojenček, sem lahko pozabila na spanec. Najprej sem mislila, da bo to zelo težko, z njegovim rojstvom sem postala potrpežljiva, kar prej nisem bila. Tudi če ponoči ne spim, sem podnevi polna energije. Matej je zelo družaben in vzpostavlja stike.

Ali praznovanje velike noči in božiča usklajujeta?

HALYNA: Božič praznujemo trinajst dni kasneje, 7. januarja, potem je 14. januarja novo leto po starem koledarju. Pri veliki noči je drugače. Lahko je en dan, lahko tudi pet tednov razlike.

MIHA: Kot dekle in fant sva šla dvakrat na taizejsko srečanje. Božič sem praznoval doma, potem šel na srečanje, ki se je končalo s prvim januarjem, in sva potem še malo potovala do praznovanja njihovega božiča.

Od začetka hodi Matej z nama k maši in kar dobro zdrži, če ni predolga. FOTO: Tatjana Splichal

Kako spremljata vojno, ki verjetno ni bila pričakovana?

HALYNA: Upala sem, da ne bo prišlo do vojne, ker so Rusi že nekajkrat ustrahovali na meji in se vrnili. Tokrat pa je bila 24. februarja večina regij prizadeta. Mamo sem opozorila, naj si vse pripravi za na pot, če bo potrebno, in nakupi najnujnejše stvari. 

Povabila sem jih, da pridejo k nam, pa je bila odločna: »Mi ostanemo tu in bomo branili Ukrajino do konca.« In tako misli večina Ukrajincev. Mi ščitimo svoje domove. Takoj so se organizirali, žene so začele pripravljati hrano in jo pošiljati vojakom.

Kot vsi, si želim samo, da se umaknejo in nehajo ubijati ljudi. Na ruševinah bomo na novo zgradili, beton ni nič v primerjavi s človeškim življenjem.

Tudi vi ste se vključili v pomoč rojakom v Sloveniji.

HALYNA: Na začetku je bil šok. Udeležila sem se vseh shodov, iskala informacije, prevajala, pomagala v zbirnem centru ... Slovenci zelo veliko pomagajo.

V Ukrajini je sicer zelo prisoten spoštljiv odnos do žensk (odstopanje stola, odpiranja vrat, ženi se opravičijo, če slučajno kdo zakolne v njeni družbi).

Kar v tej situaciji naredite za Ukrajince, pa je vaš dar, kot sta se odločila z možem.

HALYNA: Kako naj bi služila na nesreči rojakov. Že to, da so preživeli, veliko pomeni. Prostovoljno pomagam, kolikor lahko.

MIHA: Na začetku sem prevzel varstvo Mateja, ki je bil veliko bolan. Si pa prizadevam za informiranje Slovencev. S Halyno sem spoznal del Evrope, ki ga prej nisem poznal, in ugotovil, kako malo vemo o Ukrajini, o zgodovini vzhodne Evrope. Večkrat sem bil v Ukrajini in sem videl, da so imeli ljudje dovolj ruskega vpliva in so želeli na Zahod.

HALYNA: Rusija hoče biti že več kot 300 let naš gospodar.

MIHA: Mnoge je presenetil močan odpor Ukrajincev. Od leta 2014 se je modernizirala njihova vojaška oprema, so pa v 20. stol. veliko pretrpeli, ker so hoteli ohraniti ukrajinsko identiteto, kar je bilo zatrto v času sovjetskega režima.

HALYNA: Če bi bili plačanci tisti, ki bi vodili to vojno, se ne bi vrnilo več kot 100.000 ljudi iz tujine, večina moški in fantje, da branijo domovino.

S tem, ko sem spoznal Halyno, sem spoznal del Evrope, ki ga prej nisem poznal. FOTO: Tatjana Splichal

Ali vera tudi sredi vojne vihre ostaja trdna opora?

HALYNA: Vojaki pripovedujejo, da čutijo molitev vseh zanje, in se še priporočajo. Veliko žensk se je povezalo v posvojitvi vojaka, ko zanj molijo kot za svojega otroka. Že naša učiteljica nam je rekla, da tisti vojaki, ki so molili psalm 91 ali imeli v žepu napisanega, so se vsi vrnili. Duhovniki spodbujajo k molitvi rožnega venca in Psalma 91.

Kot so pisali vojaki svojim ženam, so Rusi napadali z juga, s Črnega morja, pa je bilo tri dni tako neurje, da niso mogli priti na kopno, med tem časom pa so se Ukrajinci pripravili za protinapad. 

Ukrajinci znajo biti ponosni in to tudi jasno izreči.

Drug je pisal ženi, da zelo čutijo molitev in da se dogajajo nenavadne stvari, ko jih ponoči sovražniki ne vidijo, ukrajinski vojaki pa napadalca vidijo. Spet drugi, kako so jih obstreljevali, pa ni bilo nikomur nič … Bog je na naši strani. To je naša domovina in na naši strani je tudi resnica.

Je sredi težke situacije videti tudi kaj dobrega?

MIHA: V Ukrajini sem lahko slišal, kako veliko je notranjih nesoglasij in kriminala, v tej vojni pa so neverjetno povezani in enotni. Že to daje upanje.

HALYNA: Pred vojno veliko ljudi ni podpiralo Zelenskega, ko se je vojna začela, so ga sprejeli za voditelja in v ospredju je samo en cilj: da ohranimo svojo državo, moramo pa držati skupaj.

V čem vidite razloge za upanje kljub težki in napeti situaciji?

HALYNA: Ves svet moli za nas in zavedamo se, da ščitimo svoj dom. To ni prva vojna v Ukrajini in vem, da bomo tudi v tej premagali napadalca. Zaupamo, da je pot naprej.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (12/2022).