»V domači župniji sem bil strežnik in smo imeli zelo urejen sistem. Nobene improvizacije ni bilo, hkrati pa zelo lep zgled duhovnikov, njihove srčnosti. Imam pa to milost, da je zame Bog vedno bil. Že v OŠ sem bral Sveto pismo kar od začetka in me je prevzelo, rad sem prebiral tudi življenjepise svetnikov. Nisem pa nikoli razmišljal, da bi bil duhovnik.

Hodil sem na Škofijsko gimnazijo v Ljubljani in se vozil s staršema, ki sta začela delati ob sedmih. Ker sem bil v šoli prezgodaj, se nisem imel kam dati, pa sem začel občasno hoditi k maši, potem pa kar vsak dan, le izjemoma kdaj ne. Če sem prišel k maši utrujen, sem po maši prišel v razred kot nov.

Luka z mamo Tončko in očetom Bogdanom. FOTO: Tatjana Splichal

V srednji šoli sem začel hoditi v Stržišče in v prvem letniku sem zaslišal, da Bog želi od mene nekaj več. Potem sem na to malo pozabil, pa se je na naslednje leto na duhovnih vajah spet ponovilo in sem se potem veliko pogovarjal z duhovnim voditeljem. Takrat še nisem razmišljal o duhovništvu in sem imel jasen načrt: končati šolo, se poročiti, imeti družino, vsaj tri otroke ... Zgled družinskega življenja je bil v ospredju in sem si takrat to tudi najbolj želel. Vse me je zanimalo, rad sem imel fiziko, matematiko, v srednji šoli še filozofijo, ki sovpade z logiko, oglašal pa se je tudi klic v duhovništvo.

Počasi sem se bil pripravljen ločiti od svojih predstav, kaj jaz hočem, do tega, kaj Bog zame želi, da bo tudi zame najboljše. Če Bog to hoče zame, bom kot duhovnik najbolj srečen. Konec tretjega, začetek četrtega, sem to pogruntal. Z Bogom sva se kregala. Do te mere, da pri očenašu pri 'Zgodi se tvoja volja', nisem mogel več moliti. To me je tudi psihično izčrpalo. Po pogovoru s spovednikom sem lahko rekel: »Bog, tvoja volja je najboljša in prosim te, če mi daš eno znamenje, da vem, če je to res duhovništvo.« Ali vse ali pa nič. Počasi sem dobival odgovor. Zanimivo, namenil sem se vpisati na študij fizike, pa se je zapletalo pri oddaji prijave, ki je nisem mogel oddati. Nato smo imeli šolsko ekskurzijo v Rim in na cvetno nedeljo mi je bilo jasno. Vedel sem: »To je to!« Šel sem k spovedi. Takrat se mi je odvalil kamen od srca po dveh, treh letih boja. Od takrat naprej je gotovost.«

Luku je v veliko veselje tudi nečakinja. FOTO: Tatjana Splichal

Več o otroštvu in odraščanju novomašnika Luka Jesenka v varnem zavetju domače družine na Jeličnem Vrhu pri Godoviču pa v pogovoru v Naši družini – prilogi novomašne Družine.