Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst.

Ko sem se odločala za srednjo šolo, sem želela na katero od katoliških gimnazij, vendar bi to pomenilo, da bi morala med tednom živeti v dijaškem domu. Za ta korak se takrat še nisem čutila pripravljena, saj sem bila zelo rada doma, in tako sem se odločila, da se raje vpišem v meni najbližjo gimnazijo.

Nisem bila na pravem mestu

V novem razredu nas je bilo komaj 18, zato smo se kar hitro spoznali. Takrat je tudi moj dedek začel živeti v domu za ostarele blizu gimnazije, in ker sem šla skoraj vsak dan k njemu na obisk, sva se zelo zbližala. Tisto leto mi je dalo veliko, pa vendar sem čutila, da nisem na pravem mestu. Začela sem razmišljati o Škofijski klasični gimnaziji, o kateri mi je pripovedovala sestrična, ki je obiskovala tretji letnik. Vedno bolj me je vleklo tja in rekla sem si, da še zmeraj ni prepozno in da je bolje, da se prepišem, kot pa da sem še tri leta nezadovoljna.

Rekla sem si, da še zmeraj ni prepozno in da je bolje, da se prepišem, kot pa da sem še tri leta nezadovoljna.

In tako sem kontaktirala gimnazijo in dijaški dom ter se pozanimala o možnostih prepisa. Zaradi razlik v predmetniku med šolama sem morala poleti opraviti diferencialne izpite iz treh predmetov. K sreči sem poznala punco (s katero sva potem postali sošolki in dobri prijateljici), ki je hodila tja v prvi letnik, in mi je z veseljem posodila svoje zvezke. Ni bilo enostavno, ampak ko pogledam nazaj, je bilo vredno potrpeti in začetek poletja preživeti ob šolskih knjigah. Izpite sem opravila ter se na zadnji dan počitnic preselila v dijaški dom.

Na začetku je bilo težko

Tam sta bila tudi moja sestrična in bratranec, eno izmed cimer pa sem poznala že od skavtov. Kljub temu je bila sprememba velika. Ljudi je bilo veliko, vsi so že točno vedeli, kje je kaj, meni pa se je zavod zdel kot ogromen labirint. Nova sošolka mi je pokazala pot, in ko sva stopili v razred, je bil tam kaos. Vsi so se glasno pogajali, kje bo kdo sedel, in v hrupu in zmedi sem potihoma sedla v zadnjo klop. Sošolce je zanimalo, kdo sem in od kod sem se pojavila, in že prvi dan so me povabili zraven na paintball. Načeloma nisem oseba, ki bi z lahkoto navezovala nove stike, ampak takrat sem si rekla, da se bom morala potruditi, če se hočem vklopiti v razred, dom in družbo.

Ko sva stopili v razred, je bil tam kaos.

Prvih nekaj mesecev mi je bilo sicer težko – druga šola, drugi ljudje, drugo okolje, druga narečja, drug sistem. Imela sem veliko domotožja in motilo me je, da so mi nekateri ljudje podajali svoja včasih posmehljiva mnenja o drugih, saj nisem hotela imeti predsodkov. Sama sem si želela ustvariti sliko ljudi okrog sebe, zato sem se z zanimanjem pogovarjala z novimi znanci in sodelovala v skupnih aktivnostih, hkrati pa ostajala zvesta svojim načelom. S sošolci sem delila zapiske za razne predmete in jim pomagala pri učenju. Imela sem srečo, da sem pristala v enem izmed najbolj živahnih razredov na šoli, saj smo bili zmeraj za akcijo in se zelo povezali. Tako sem se sčasoma spoprijateljila s kupom krasnih ljudi in po nekaj mesecih z velikim veseljem odhajala v Ljubljano.

Le pogum!

Pri prepisu je nedvomno šlo za eno izmed najboljših odločitev v mojem življenju. V teh treh letih sem navezala več prijateljstev kot kadarkoli prej ali potem. Z veseljem se spominjam lepih, povezovalnih trenutkov, ki smo jih preživeli skupaj. Bilo je prav, da sem šla v prvem letniku v lokalno gimnazijo, in bilo je prav, da sem se potem prepisala. Zato kar pogumno: če čutiš, da si nekaj res zeliš ter si se za to pripravljen potruditi in odreči nekaterim stvarem, se po moji izkušnji sodeč res, res splača. :)

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst (7/2024). Spremljaj Najst tudi na Facebooku, Instagramu in TikToku.