P. Krizostom Komar, frančiškan

Tudi naša provinca, kot druge v Sloveniji, ne raste. Vedno manj je mladih, skupnost je vse starejša. Staramo se in manjšamo, treba bo tudi zapustiti kakšno postojanko, samostan. Za tradicijo, kot jo imamo v Sloveniji, kjer smo tako vpeti že stoletja – v Novem mestu, kjer sem bil prej, denimo 500 let –, je to kar hud izziv. Kot povsod si bo treba tudi pri nas dopovedati, da je treba sodelovati, tudi kaj zapustiti na račun tega, da bomo lahko lažje, boljše in kakovostneje živeli. Seveda je to odvisno od vsakega posameznika. V tej luči gledam našo prihodnost: na eni strani zapuščanje stvari, brez katerih bomo tudi lahko živeli, in po drugi medsebojno povezovanje in sodelovanje.

Prej sem bil v zelo močni, veliki, razvejani župniji in mi to še vedno odzvanja po glavi. Pol leta pa sem že gvardijan na Brezjah in zato v povsem drugem svetu, romarskem: ljudje prihajajo, odhajajo, iščejo tudi nasvete in pomoč, ko se znajdejo v hudih stiskah...