Včerajšnja druga nedelja v septembru je znova oživila spomin na nerazumno in do danes za mnoge še vedno nevidno trpljenje žena in deklet v koncentracijskem taborišču, ki so ga totalitarni oblastniki poleti 1949 vzpostavili v opuščeni kočevarski vasi Ferdreng.

Kočevski župnik Damjan Štih v pogovoru s ferdrenškimi taboriščnicami.

Z mašo, ki jo je ob kočevskih duhovnikih, župniku Damjanu Štihu in kaplanu Mateju Gnidovcu, ter številnem vernem občestvu daroval frančiškan p. Franci Seničar, in s kulturnim programom po njej je prestano gorje, ki je lomilo, a ne zlomilo, dobilo pravi, osvobajajoči pomen. Kot je dejal pridigar: v letu, ko imamo pred očmi 25-letnico državnosti, nam je vedno bolj jasno, da je samostojna slovenska država dragocen sad tudi tega, kar so prestale ferdrenške taboriščnice. Takrat se tega seveda niso mogle zavedati, a po božji previdnosti so bile poslane, da s svojim življenjem utirajo to pot. Srečevanje s takimi zgodbami po besedah p. Seničarja zato nikogar ne bi smelo pustiti trdega srca. Kakšen naj bi bil torej naš odziv? Sočutje z žrtvami in storilci, sram, da se je kaj takega sploh dogajalo, spoznanje o svetosti zemlje, prepojene s trpljenjem, in vera v odrešilno moč spomina, položenega v božje naročje.


Med pridigo p. Francija Seničarja.

Program po maši sta zaznamovala osrednja govornika. Nekdanja taboriščnica, pobudnica slovesnosti v Ferdrengu, Lidija Drobnič, je opozorila na enega ključnih ciljev komunistične revolucije – spremembo zavesti. Ta cilj so revolucionarji očitno uspeli doseči v veliki meri, saj smo postali »narod duhovnih invalidov«, a to še ne pomeni, da se smemo predati malodušju (njen govor v nadaljevanju objavljamo v celoti).

Zbrane je nagovoril še predsednik Združenja za vrednote osamosvojitve Aleš Hojs. Na podlagi izkušenj iz lastne družine (npr. strica, ki so ga dvakrat poslali na prevzgojo na Goli otok) uvodoma spregovoril o osebnem dozorevanju: ob srečevanju z družinskimi pripovedmi v 70. letih prejšnjega stoletja je prvič začel razmišljati, kaj se je pravzaprav dogajalo po t. i. »osvoboditvi«, ta spoznavni proces pa se je intenzivno nadaljeval v desetletju po tem, v 80. letih, v časih pred osamosvojitvijo, ko so tudi mladi počasi izvedeli za strahote po drugi svetovni vojni in se je starejšim vračal zatajeni spomin. »Nastopili so časi, ko se je družba prebujala, ko je bilo strahu vedno manj in ko so se začele rušiti zlagane fasade komunističnega sistema. Takrat je večina državljanov, tudi mlajših rodov, izvedela, da je brat dvignil roko nad brata, da ni šlo za osvoboditev, ampak za revolucijo, da v naši domači zemlji še vedno leži množica trupel, ki ni našla svojega groba, in da bo to temno plat naše zgodovine potrebno temeljito raziskati. Obenem pa je to bil čas, ki je prinašal upravičena pričakovanja, da bo po tem, ko bomo imeli lastno državo, ko bomo živeli v demokratični družbi in ko bodo človekove pravice res zagotovljene vsem, to tema, ki jo bomo enotno in v duhu sprave, pietetno rešili.«

Pa je bilo res tako, se je vprašal govornik: »Zagotovo ne in tudi zaradi tega nismo tam, kjer bi lahko bili. V zadnjih letih je bil resda vloženo precej truda in tudi realnega napredka, da vsaj na simbolni ravni lahko celimo narodove rane, a kljub temu mnoge odgovore še čakamo. To je gotova bila ena od vrednot slovenske osamosvojitve, za katero smo se zavzemali, pa žal v polnosti še vedno ni uresničena.«

To stanje se ne nazadnje kaže tudi na ravni pravosodja. »V zadnjih letih skoraj sedemdeset let po času, ko je sistem na hitro obtoževal, največkrat kar brez sodb ljudi pošiljal v zapore, na prevzgojo ali celo v smrt, smo v demokratični državi še vedno priča velikim težavam v našem pravosodju. Ta v več kot dvajsetih letih ni bil sposoben procesirati niti enega kaznivega dejanja iz časov po drugi svetovni vojni, ki so ga zagrešili rablji prejšnjega sistema. Res smo priča neprestanim začetkom preiskovalnih postopkov, odkrivanju grobišč, ugotavljanju, kdo vse od tistih, ki so pobijali ali dajali ukaze za to, je že mrtev, navideznemu trudu in političnim manevrom za vsaj simbolno obsodbo revolucije, a kaj več od tega nismo dosegli,« je opozoril predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve.


Zbrane pri slovesnosti je nagovoril predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Aleš Hojs.

Smo pa zato zadnje čase priče nekega drugega (manipulativnega) dogajanja, povezanega s preteklostjo: da se vse povprek ljudi ozmerja z udbovci oz. sodelavci tajne policije. Seveda je to tema, ki jo je potrebno pošteno zgodovinsko obdelati in razkriti tiste, ki so dejansko bili vpeti v organizacijo tajne policije, a se hkrati zavedati, da so na seznamih tudi ljudje, ki so se tam znašli zaradi svojega siceršnjega dela v javnosti kot vir, ne kot sodelavci. Popolnoma nesmiselni so zato očitki, da je bila polovica članov osamosvojitvene Demosove vlade sodelavcev tajne policije. Takšne očitke očitno poganja čisto določen razlog: relativiziranje početja tajne policije, relativiziranje njihovih dejanj, postavljanje pod vprašaj taborišč, kakršno je bilo v Ferdrengu, vsiljevanje že tolikokrat ponovljene misli, češ, saj so vsi isti, vsi so bili del sistema in njegovi sodelavci … Odziv na take nesmisle ni druga skrajnost, obračanje takih očitkov sebi v prid tako, češ da so dokaz pravilnosti prav sleherne poteze v javnem delovanju, temveč iskreno iskanje resnice.

Tu se torej spet znajdemo pred vprašanjem, kako in zakaj gledati v preteklost. »Pretekli režim nas je učil, da se moramo ozirati v preteklost, kajti tam naj bi bilo naše pravo izročilo za našo prihodnost. Potem so se stvari spremenile: danes nam dediči teh, ki so tako pridigali, ko se je razkrilo, kako krvav in na lažnih temeljih je bil zgrajen komunistični sistem, govorijo: ne glejte v preteklost, važna je prihodnost. Mi pa vemo, da je za uspešno prihodnost nujno potrebno poznavanje prave preteklosti – tudi te, ki se je resnično, pa čeprav tragično dogajala v teh kočevskih krajih in gozdovih,« je dejal Aleš Hojs.


»Ne dovolimo si malodušja«

Govor nekdanje taboriščnice Lidije Drobnič med spominsko slovesnostjo v Ferdrengu

Kaj pravite, kaj bi naredil Bog oče, če bi danes obiskal Slovenijo, ta košček raja na zemlji, ki nam ga je zaupal in ki je našim prednikom dal moč in pogum, da upravljajo z lastno državo? Razjokal bi se, razjokal od vsega hudega, kar bi doživel ob obisku naše domovine. Razjokal zato, ker v našem narodu vlada grozljiva praznina v zavesti, ki vedno bolj ostaja brez zgodovinskega spomina in ker ne znamo ohranjati narodnega bogastva in ne upravljati z državo kot dobri gospodarji.


Lidija Drobnič, pobudnica spominskih slovesnosti v Ferdrengu.

Danes naj bi praznovali 25-letnico obstoja samostojne države Slovenije, pa nikjer ni videti posebnega navdušenja ob tako pomembni obletnici. Mi lahko odgovorite na to vprašanje? Verjetno ne. Z domov in stanovanjskih hiš ne plapolajo zastave, ne družimo se s prijatelji in znanci, da bi skupaj praznovali dan, ki so ga naši dedje in pradedje nestrpno pričakovali. Ali kdaj pomislite, da ameriški narod že toliko let po osamosvojitvi še vedno z zanosom praznuje dan samostojnosti države?
Eden od ciljev komunistične revolucije je bil spremeniti zavest ljudi, kar mu je kar dobro uspelo. Postali smo narod duhovnih invalidov; vse, kar se dogaja na političnem, gospodarskem in družbenem področju, preprosto preslišimo in dovolimo, da potomci komunističnih nasilnikov ponovno upravljajo z našo zavestjo, z našim delovanjem. Odločajo celo o krivicah, ki so bile prizadejane državljanom v času komunističnega nasilja. Mnogi se v sebi vprašujete, kdaj se bo to nasilje končalo, saj tega na glas ne upate izraziti. In to je najbolj tragičen del današnjega časa, da 25 let po osamosvojitvi še vedno ne upamo glasno govoriti o polpretekli zgodovini in o današnjih problemih. Teh ni malo in hromijo naš napredek na vseh ravneh. Ob osamosvojitvi smo dejali, da bomo postala država blaginje. Očitno so bile to le pobožne želje, ki so zamrle, ko so oblast prevzeli politiki komunistične kontinuitete. Ta kar traja in traja, ker to dovolite.

Mišljenje, da sam ne morem storiti ničesar in da moje demokratične odločitve ne bodo spremenile toka političnih dogajanj, je zgrešeno. Ne dovolimo si malodušja, prelaganja problemov na drugega. Bodimo pogumni in se vprašajmo, kaj smo pa sami storili za večje blagostanje naroda. Sledite delu poslancev v državnem zboru, saj sprejemajo zakone, ki niso v čast državljanom. Le nekaj primerov. Neka stranka se hvali z nenehnim delovanjem v dobro upokojencev. Je res za 1 evro zvišana pokojnina dosežek ali morda le norčevanje iz upokojencev? In kaj je z zdravstveno zakonodajo, šolsko zakonodajo. družinsko zakonodajo, še in še bi lahko naštevali. Mi le nemo poslušamo, ne odzovemo se, ker nas je strah, kaj se nam ali našim družinskim članom lahko zgodi, če razmišljamo drugače. In to naj bi bila svobodna, demokratična država.

Ne pozabimo na najbolj perečo problematiko: vrnitev časti in dobrega imena zverinsko pobitim sodržavljanom, civilistom in vojakom Slovenske narodne vojske, prenos njihovih posmrtnih ostankov iz brezen in pokop na domačem pokopališču. Si smemo dovoliti, da nas pušča ta strašljiv del naše zgodovine hladne in brez ukrepanja?

Naj srebrni jubilej naše mlade države ne izzveni v prazno. Vsem nam naj da moči zaživeti v državi, v kateri bodo varovane človekove pravice in v kateri bo ponovno zaživela vladavina prava. Bog z vami!

Fotografije: Bogomir Štefanič