Prvi postanek smo naredili pri "Gospe od puta" nad reko Krko. FOTO: Jožef Pavlič

Meni vnovično srečanje z »Gospo«, h kateri sem doslej romal trikrat. Prvič že okrog 1. maja 1983, ko je bil ta kraj še značilna hercegovska vas (danes je veliko romarsko-turistično naselje), drugič z malteškimi vitezi, ko smo v muzeju na Cetinju obiskali našo zavetnico Devico Marijo iz Filerma, tretjič ob beatifikaciji drinskih mučenk v Sarajevu.

Prvo mašo smo imeli v stolnici sv. Lovrenca v Trogirju. FOTO: Jožef Pavlič

Gospa od puta, Trogir, Dubrovnik, Ston, Medžugorje

Zakaj ne bi ogledov Trogirja, Dubrovnika in Stona, spotoma srečanje z »Gospo od puta« združil s četrtim obiskom Medžugorja, ko se mi ponuja tako lepa priložnost zanj? Bogve kdaj bom spet romal tja? Tokrat je za to idealna priložnost, da oglede velikih dalmatinskih kulturnih, sakralnih in tudi turističnih znamenitosti združim z romanjem v kraj, kamor sem si že dlje želel iti. Ne zamudi tega, sem si dejal in se hitro prijavil na romanje pri turistično-romarskem uradu Družine Trud.

Podobno je verjetno razmišljalo še veliko drugih romarjev, da nas je bilo nazadnje kar za pet polnih avtobusov.

Tudi naša vodnica Cvetka je bila obdarjena na materinski dan. FOTO: Jožef Pavlič

Strogi pregledi na mejah Bosne in Hercegovine in pri vrnitvi na Hrvaško

Tudi cena je bila ugodna, saj smo morali dati le malo več, kot pa zgolj za običajno romanje v Medžugorje, ker smo prevozili veliko več kilometrov, pa tudi uživali gostoljubje in dobrine hotela Sunce s štirimi zvezdicami tik nad morsko obalo v bosenskem obmorskem mestu Neum. Iz njega me je oba večera, ko smo se vračali vanj, da prespimo in se okrepimo za romarske napore, pozdravljal pogled na novi most prek morske ožine, ki povezuje hrvaško celino in polotok Pelješac in se tako, kdor namerava proti Dubrovniku in Črni gori, izogne Bosni in Hercegovini in mučnim pregledom na meji, na kateri sedaj veljajo šengenski predpisi.

Cerkev sv. Blaža, zavetnika Dubrovčanov, je prijazno prelepo svetišče. FOTO: Jožef Pavlič

Kako je s tem, smo dobro občutili vsi romarji, saj nam je enkrat naša vodnica Cvetka pobrala osebne dokumente, da jih je nesla pokazat in preverit najprej k mejnim bosenskim, nato pa spet hrvaškim organom, trikrat pa smo morali vsi romarji z avtobusa na osebno preverjanje dokumentov in nas samih. Kot da bi bili še v času komunizma kje na madžarski, češkoslovaški, poljski ali albanski meji. Mejna policija oz. cariniki so vestno (za nas togo) ravnali po predpisih. Zakaj tako strogo, smo lahko samo ugotavljali. Eden od razlogov je bil gotovo strah pred begunci, ki še vedno trkajo na vrata »obljubljene dežele« Evrope; da ne bi morebiti koga skrivaj prepeljali v prtljažniku avtobusa. Zato so jih morali vozniki odpirati. Nam pa sta šli »po zlu« ali pa kot vaja v potrpežljivosti v postnem času ura in pol časa, ki bi ga lahko veliko koristneje porabili. Posebej ko smo se vračali domov, načrtovali, da bomo v Ljubljani okrog 23. ure. Nazadnje smo bili malo pozneje, »pozdravil« pa nas je pravi naliv, medtem ko smo imeli med romanjem srečo z vremenom. Ravno prav toplim soncem, malo vetra, ki nas je, razmeroma toplo oblečene, prijetno hladil, sem in tja na nas pogledoval kakšen oblak na nebu, da ni preveč pripekalo in nas že ožgalo po obrazu. To so preprečevale tudi rdeče Družinine romarske kapice, prepoznavni znak na romanju. Med potjo so nas pozdravljale bele kučme na gorskih vrhovih Gorskega kotarja in Biokovega ter daljnih gora, že preorane njivice kraškega sveta in razcvetelo sadno drevje, drugo pa je že napenjalo listne popke, da jih bo zdaj zdaj odprlo. V glavnem še rjavkasta pokrajina z nizkim drevjem in grmičevjem na prehodu v zelenkasto.

Številni romarji so odšli iz Dubrovnika s spominki tega Dubrovčana. FOTO: Jožef Pavlič

Občudovali smo izjemne umetnine, a največ so nam dale maše 

Prvi daljši postanek smo imeli pri »Gospe od puta«, največjem 3,5 metra visokem Marijinem kipu z Detetom na Hrvaškem, nad reko Krko, s pogledom na »modri Jadran« in skominami, da bi zaplavali v njem. Nekateri so res v Neumu, sam pa sem se veselil, da bom to naredil v hotelskem bazenu, ki pa je bil na žalost prazen. Tako sem se moral zaenkrat zadovoljiti s pogledi na morje in globokim vdihavanjem, da bi mi veter v nosnice in pljuča prinesel čim več jodovih hlapov in s tem razkužil in okrepil dihalni organ. Sprehodi po Trogirju, Dubrovniku in Stonu med ogledom teh mest so bili kot nalašč za to, najprej pa za občudovanje mestnih znamenitosti. Ker smo bili romarji, v prvi vrsti cerkva. Teh smo res videli veliko od stolnic sv. Lovrenca v Trogirju z izjemnim Radovanovim portalom in pripovedjo krajevnega vodnika o velikem domačinu bl. p. Avguštinu Kažotiću, Marijinega vnebovzetja v Dubrovniku, ki ga je na sliki v glavnem oltarju upodobil sloviti slikar Tizian, do dominikanskega in frančiškanskega samostana s pripadajočima cerkvama v istem mestu, pa župnijske cerkve v Jakoba starejšega v Medžugorju; posamezni romarji še kakšno več zunaj romarskega programa. Krasnih kulturno-umetnostnih pomnikov, a največ so nam pomenile maše v njih in duhovne misli voditeljev somaševanja dr. Rafka Valenčiča (v Trogirju), dr. Janeza Grila (v Dubrovniku) in Bogdana Vidmarja (v dvorani papeža sv. Janeza Pavla II. v Medžugorju). Ob tem ljudsko petje z izvrstno spremljavo na orgle organista dr. Tadeja Jakopiča, enega od vodnikov.

Onofrijev vodnjak v Dubrovniku je eno od najbolj primernih mest za skupinski posnetek. FOTO: Jožef Pavlič

V priprošnjah in zahvalah medžugorski Mariji 

V Medžugorju pa, seveda, osebna srečanja z Marijo – Gospo, spoved in molitev za osebne, družinske in druge namene, predvsem, ker medžugorska Marija (Kraljica miru) še posebej vabi k temu – za mir na svetu. K temu so zlasti vabili naši duhovni voditelji po avtobusih, ki so nas duhovno prebujali in ozaveščali, na kaj naj bomo še posebej pozorni na romanju, čemu naj se osebno posvetimo in odnesemo domov. Dr. Rafko Valenčič je nam, romarjem v avtobusu številka 3, že pred prihodom v Medžugorje povedal, kaj se je tam dogajalo od 24. junija 1981, ko so se začela dozdevna, vendar s strani Kongregacije za zadeve svetnikov še vedno ne kot čudežna priznana Marijina prikazovanja otrokom, in kako naj gledamo na te dogodke, k čemu nas spodbujajo. Vsakdo naj iz Medžugorja odnese sporočilo zase, za svoje duhovno življenje, poslanstvo kristjana. Opozoril je, da je Medžugorje mogoče živeti tudi doma, moliti rožne vence, se priporočati Mariji, se ji izročati v varstvo.

Somaševanje je v dubrovniški stolnici vodil nekdanji direktor Družine dr. Janez Gril. FOTO: Jožef Pavlič

Res pa je, da je to drugače na kraju milosti samem, pred Marijinim kipom, v bližini Crnice, kjer naj bi se Marija začela prikazovati šestim medžugorskim otrokom, pod Križevcem, na katerega se vzpenjajo romarji v molitvi križevega pota in jih velik križ na njegovem vrhu v duhu in vidno dviga k nebu, in drugih krajih, ki jih običajno obiskujejo romarji.

Grki so nas pred cerkvijo sv. Blaža razveselili s pesmijo in plesom sirtaki. FOTO: Jožef Pavlič

Osebni spomin na prvo srečanje z »Gospo« in »vidci«

Sam sem se po maši najdlje zadržal v župnijski cerkvi, kjer sem se čutil najbliže Mariji. Pogled mi je uhajal proti zaprtim vratom kapele, v kateri naj bi se medžugorskim vidcem po Crnici prikazovala »Gospa«, so se ti pogovarjali z njo. Kako, sem sam doživel pri svojem prvem romanju v Medžugorje, ko so me, edinega med romarji, medžugorski frančiškani spustili v kapelo, sem vse to fotografiral in podrobno opisal v knjigi Radostnice. Še vedno mi je pred očmi, kako so otroci med molitvijo očenaša naenkrat popadali na kolena, svoje poglede uprli nekam v steno, kjer je bil križ, se začeli »pogovarjati z Marijo«, nato pa, ko je bilo konec tega pogovora, odmolili do konca očenaš, kjer so prej prekinili molitev. Pred nadaljevanjem molitve je Vicka, ena izmed »vidkinj«, še rekla: »Ode!« To je, seveda, veljalo za »Gospo«.

Iz kapele sem odšel ganjen do kraja, pretresen, skorajda šokiran, saj česa podobnega še nisem doživel v življenju. Neopisljiv dogodek, iz katerega živim še danes, sem Mariji globoko hvaležen zanj, »vidcem« pa tudi za pogovor z njimi po maši, ko so mi zaupali, kako so v kapeli doživeli »srečanje z Marijo«.

To dekle se je res zbližalo z velikim dubrovniškim pesnikom in
dramatikom Marinom Držićem. FOTO: Jožef Pavlič

Spoved, molitev za mir in pričevanje za Jezusa doma 

Bistveno zame pa je bilo, kot so že tedaj poudarjali medžugorski frančiškani, spoved, molitev in pričevanje za Jezusa po vrnitvi domov. Tudi pri naslednjih srečanjih z medžugorsko Marijo. Tudi tokratnem, pri katerem smo zaradi le nekaj ur razpoložljivega časa imeli priložnost za tisto, kar smo si sami izbrali, pa tudi za okrepitev za naporno dolgo vožnjo domov, pri kateri smo bili v glavnem potopljeni v še močno žive spomine na mnoga doživetja med romanjem; molitev rožnega venca in druge molitve, petje cerkvenih in slovenskih ljudskih pesmi, ki ga je, kot pri mašah, vodil izvrsten pevec Rafko Valenčič.

V dubrovniški stolnici se kar nismo mogli nagledati veličastne Tizianove upodobitve Marije Vnebovzete. FOTO: Jožef Pavlič

Kdor obišče Dubrovnik, vidi dovolj 

Zelo smo bili tudi hvaležni vodnikom po avtobusih in lokalnih v Trogirju in še posebej po Dubrovniku. Nas, tretjo skupino, je vodila gospa Sanja, ki se je zaljubila v Dubrovnik, tam živi z možem in vodi turistične in romarske skupine. Kako dobro ga pozna, smo najprej videli ob ogledu cerkve sv. Blaža, zavetnika Dubrovčanov, potem pa dominikanskega in frančiškanskega samostana z vsemi dragocenostmi, ki jih premoreta, ter sprehodom po mestu. V stolnici smo še posebej občudovali Tizianovo upodobitev Marije Vnebovzete v glavnem oltarju ter levo stransko kapelo, izjemen primer renesančne umetnine. Samo cerkev nam je razložila s. Katarina, ki nam je tudi odprla vrata do ogleda dragocenih relikvij ter predstavila dubrovniško škofijo. Med potjo do stolnice smo videli tudi kip dubrovniškega pesnika in dramatika Marina Držića, ki nas je spomnil na največje ustvarjalce v zlatih časih dubrovniške (raguške) republike. Da je tega dne materinski dan, pa govorec po mikrofonu, ki je vabil k nakupu rumenih narcis in podaritvi materam in ženam. Tudi naše vodičke, med njimi gospa Cveta v našem avtobusu, so jih dobile kot dar do žena pozornih romarjev.

Na ulicah starodavnega Stona. FOTO: Jožef Pavlič

Svoje pevske sposobnosti so na stopnišču cerkve sv. Blaža preizkusile tudi grške pevke, en par pa tudi plesalca, ki sta nam pokazala, kako se pleše sirtaki.

Domačin, oblečen v dubrovniško nošo, pa nas je zvabil k nakupu cenejših in dražjih spominkov.

Odgovorni urednik Družine Boštjan Debevec pri družabnem večeru v hotelu Sunce v Neumu predstavlja uslužbence Družine. FOTO: Jožef Pavlič

Peljali smo se po slovitem Pipenbaherjevem mostu 

Da je Dubrovnik zelo drago mesto, smo občutili vsi, ki smo si privoščili kavo – stala je pet evrov, voda v plastenki blizu treh evrov, kaj šele kaj več, za kosilo in pijačo pa je bilo treba odšteti več deset evrov. A Dubrovnik je vseeno Dubrovnik, vreden ogleda. Če si temeljito ogledaš to mesto, potem si na Jadranu videl dovolj. Če k temu prišteješ še Trogir in Ston z baje drugim največjim obzidjem na svetu, pa sploh. In, za nameček, še ogled veličastnega mostu s celine na Pelješac, ki ga je projektiral slovenski arhitekt Marjan Pipenbaher. Mi smo se po njem peljali že v somraku, ko smo se iz Stona drugega dne romanja vračali v hotel Sunce v Neumu.

Nekateri so se v veselem razpoloženju zvrstili v "čindaro". FOTO: Jožef Pavlič

Sam sem bil deležen še izjemnega zastonjskega darila, ko sem v župnijski cerkvi v Medžugorju prisluhnil odličnemu pevskemu zboru Katoliške Bogoslovne fakultete iz Zagreba pod vodstvom zborovodje Joška Ćalete. Kaj bi si lahko želel še več: spominjati se srečanj z Gospo in medžugorskimi »vidci«, moliti pred Marijinim kipom desno od glavnega oltarja in poslušati raznovrstne pesmi v čast Materi Božji. Zadnja mi je celo izvabila solze iz oči, tako lepo so jo zapeli pevci iz Zagreba. Podobno je bilo pri naših romarskih mašah, ko nas je kar okrog 250 romarjev pelo Mariji v čast v njej posvečenih cerkvah ter ob kipu »Gospe ob poti«.

Jože Klun, župnik na Kokrici, je kot maturant kočevske gimnazije pri maši pri frančiškanih v Dubrovniku spoznal, da ga Jezus kliče v duhovništvo. FOTO: Jožef Pavlič

Predstavitev Družine, njenih uslužbencev in dejavnosti 

Med romanjem, posebej pri zelo okusnih večerjah, je bila tudi priložnost za prijateljski pogovor, drugega dne pa tudi za predstavitev Družine, njenega uredništva in drugih oddelkov ter dejavnosti, obdarovanje vseh romarjev s pijačo, ki so si jo poželeli, pa tudi nagradami, kdor je prvi pravilno odgovoril na vprašanja kviza. Tisti, ki so imeli »več kondicije«, pa so se v poznih urah tudi zavrteli ob raznovrstnih melodijah izvrstnih glasbenikov, kjer, seveda, ni manjkala »Marijana«, že prej pa zvrstili v čindaro. Noč je bila zato malo krajša, a spanje še trdnejše. Manjkalo je le še plavanje v morju ali v bazenu, kar pa tako pride na vrsto čez nekaj mesecev.

Kaj reči na koncu? Najprej velik Bog lonaj Družini za izbrano romarsko pot, še prej pa Bogu in Mariji za duhovne darove na njej, ki nam bodo vsem polepšali bližnje največje praznične dneve, so nas duhovno pripravili nanje.

Medžugorje - milostni kraj za marsikoga izmed romarjev. FOTO: Jožef Pavlič

Romarji so se zelo zadovoljni vračali domov

Dvestopetdeset zelo zadovoljnih romarjev je najlepše potrdilo, kako so smiselna takšna romanja. Najprej kot romanja sama, nato pa tudi, da udeleženci pobliže spoznajo ljudi, ki delajo na Družini, ter njene mnogovrstne dejavnosti. Sedemdeset izžrebanih nagrajencev romanja je res lahko skupaj z drugimi romarji reklo: »Hvala!« Z obljubo, da bodo še naprej imeli naročenega in brali katoliški tednik Družino in vse, kar prihaja mednje iz njenih rok. To sta med romanjem, kot tudi uslužbence Družine, predstavila direktor Založbe Družina Tone Rode in odgovorni urednik tednika Boštjan Debevec, najprej pa se zahvalila romarjem, da so se v tako velikem številu odzvali na povabilo Družine na tokratno romarsko pot. En teden prej kot lani, ko smo bili za cvetno nedeljo prav pri maši papeža Frančiška na Trgu sv. Petra v Rimu, a že v predvelikonočnem duhu in razpoloženju. Na romanju, ki bo ostalo v trajnem spominu.

Prelepa pesem pevcev in pevk Katoliške bogoslovne fakultete iz Zagreba. FOTO: Jožef Pavlič

Kam prihodnje leto? 

Mnogi se že sprašujejo, kam pa prihodnje leto? Gotovo spet tja, kamor bo vredno romati. Najprej zaradi romanja, nato pa vseh milosti in darov, ki si jih med njim deležen. Tokrat gotovo velikih, kot krona vsemu pa obisk Medžugorja in srečanja z medžugorsko Marijo – Gospo. Hvala ji za to, kar nam podarja! Hvala pa tudi vsem, ki so bili zaslužni za to romanje! Posebej Družini! Res: Družina je z nami vedno in povsod. V besedi, fotografiji, dobri misli, koristnem nasvetu, branju odličnih knjig … Družina – za slovenske družine in vse druge Slovence. To se je potrdilo tudi na našem romanju po Dalmaciji in v Medžugorje.

Osebna molitev, priprošnja in zahvala medžugorski Mariji. FOTO: Jožef Pavlič