Zdravniška zbornica je posvet pripravila skupaj s Slovenskim zdravniškim društvom, Slovensko medicinsko akademijo, Komisijo za medicinsko etiko in z Varuhom človekovih pravic, prireditelji pa so želeli odločevalcem in javnosti predstaviti etične in strokovno-medicinske vidike in dileme v povezavi s postopki, ki jih predvideva ta čas izjemno žgoč predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Jasna opredelitev medicinske akademije

Med uvodnimi govorci je bil (ob predsednici Zdravniške zbornice Slovenije prof. dr. Bojani Beović in varuhu človekovih pravic Petru Svetini) tudi prof. dr. Pavel Poredoš, predsednik Slovenske medicinske akademije, ki je že leta 2019 izvedla posvet in pozneje še dve okrogli mizi in novinarsko konferenco o evtanaziji, vselej pa se jasno opredelila, da gre pri evtanaziji za umor ali samomor z zdravniško asistenco.

Veliko orodij za preprečitev neznosnega trpljenja

»Nekateri menijo, da naj bi to izvrševali zdravniki, toda poslanstvo zdravnika je zlasti pri ohranjanju in ne pri predčasnem končanju življenja. Govori se o neznosnem trpljenju. Danes imamo veliko orodij in orožij, s katerimi lahko preprečimo neznosno – telesno ali psihično – trpljenje, tako da je ta razlog na trhlih tleh,« poudarja dr. Poredoš in dodaja, da se s tem razgrajuje poslanstvo zdravnika, da bo, po Hipokratu, varoval človeško življenje.

Proti tudi zaradi zlorab

Po njegovem se pri izvajanju evtanazije meša veliko pojmov, govori se o pasivni evtanaziji, ko se prekine aktivno, intenzivno zdravljenje. »V primeru, ko se življenje končuje in smo v brezizhodni situaciji, je jasno, da opustitev takih dejanj ne pomeni evtanazije, temveč se olajša kolikor toliko spodobno, kulturno smrt,« je jasen dr. Poredoš in pristavi, da so se zdravniki enotno opredelili proti evtanaziji tudi zaradi zlorab.

Vir organov za transplantacijo

Kot navaja, namreč statistika v državah z uzakonjeno evtanazijo kaže, da tudi do tretjina teh, ki jih evtanazirajo, ne izpolnjuje pogojev oziroma ne da ustreznih soglasij: to so psihiatrični bolniki, otroci, vse bolj se uveljavlja tudi praksa evtanaziranja tistih, ki so naveličani življenja. Obenem evtanazija predstavlja tudi vir organov za transplantacijo, o njej se govori tudi z ekonomskega vidika, posvari dr. Poredoš.

Kalkulirati življenje z ekonomskega vidika je nesprejemljivo

»Med drugim je bilo tudi v našem osnutku zakona rečeno, da evtanazija stane 1400 evrov, medtem ko je mesečni strošek dolgotrajne oskrbe vsaj trikrat večji. Kalkulirati življenje z ekonomskega vidika je nespodobno in nesprejemljivo, zato zdravniki, upam si trditi, večinsko odklanjamo sodelovanje pri izvajanju evtanazije. Naj si predlagatelji pač najdejo rablje, ki bodo to izvajali namesto zdravnikov,« je bil nedvoumen dr. Pavel Poredoš.

Gre za prihodnji odnos družbe do temelja civilizacije

Ob koncu nagovora je navedel še besede pokojnega akademika prof. Jožeta Trontlja, da »gre pri evtanaziji nedvomno za veliko etično vprašanje in za veliko več kot le za nesrečne bolnike, ki morda želijo umreti – gre za prihodnji odnos družbe do temelja naše civilizacije, spoštovanja človeškega življenja, s tem pa tudi za odnos družbe do posameznika.«

Prof. dr. Pavel Poredoš: Med drugim je bilo tudi v našem osnutku zakona rečeno, da evtanazija stane 1400 evrov, medtem ko je mesečni strošek dolgotrajne oskrbe vsaj trikrat večji. Kalkulirati življenje z ekonomskega vidika je nespodobno in nesprejemljivo. FOTO: Bogomir Štefanič

Zdravniki dolžni ohraniti svoje poslanstvo

Med uvodnimi govorci je bil tudi predsednik Slovenskega zdravniškega društva prof. dr. Radko Komadina, ki je poudaril, da so zdravniške organizacije v zvezi s predlaganim zakonom in dogajanjem v svetu, povezanim z evtanazijo in asistenco pri bolnikovem samomoru, že velikokrat pisno ali ustno pojasnjevale svoja stališča: v središču vseh njihovih aktivnosti in pozornosti je in mora biti bolnik, hkrati pa so tudi zdravniki dolžni ohraniti svoje poslanstvo zdravniškega poklica.

Transformacija odločanja v medicini

V osrednjem delu javnega posveta je prof. dr. Jadranka Buturović Ponikvar, dr. med., zdravnica v UKC Ljubljana, izpostavila, da je zadnja desetletja prišlo do dramatične transformacije odločanja v medicini, saj so se bolnikom in zdravnikom pri medicinskih odločitvah pridružili bioetiki, odvetniki, filozofi, sociologi, ekonomisti, politiki, zavarovalnice, civilna družba, aktivisti, prihaja tudi umetna inteligenca.

Medicina tekočega traku

»Sočasno z večjimi pravicami bolnikov, ki od zdravnikov zahtevajo več časa, ki ga moramo posvetiti bolniku, se meri produktivnost zdravnikov, ki sili v 'medicino tekočega traku', v kateri je za posameznega bolnika odmerjen čas znatno obremenjen z administriranjem. Zdravniki predstavljajo le manjši del vseh zaposlenih v zdravstvu, potrebe bolnikov pa naraščajo,« je pojasnila dr. Buturovićeva.

Pritiski na zdravnike večji kot kdaj koli prej

Pritiski na zdravnike so zato večji kot kdaj koli prej, tudi v smeri izvajanja etično spornih praks, kot so usmrtitve oseb z zastrupitvijo – evtanazija in sodelovanje pri samomoru. Iz zgodovine sodeč se lahko družbena klima hitro spremeni in to, kar je danes sprejemljivo in od družbe zahtevano, lahko čez noč postane nesprejemljivo, takrat pa zdravniki praviloma ostanejo edini odgovorni za posledice medicinskih praks, v katere so bili vpleteni mnogi akterji, opozarja.

Zlorab ni možno preprečiti

»Evtanazija je bila v redkih državah legalizirana, da bi se končalo trpljenje najbolj bolnih med bolnimi, kar je bila osnova za podporo javnosti, a so se kmalu po legalizaciji indikacije za usmrtitve razširjale na duševno trpljenje, otroke in, kar je zlasti nevarno, na darovanje organov. Izvajanje usmrtitev bolnikov lahko pusti resne posledice na duševnem zdravju zdravnikov. Nemočnih in ranljivih oseb nobene varovalke v zakonih ne morejo zaščitit, zlorab ni možno preprečiti,« meni dr. Buturovićeva.

Najboljša varovalka je, da zakona o evtanaziji ni

Po njenem je najboljša varovalka, da zakona o evtanaziji ni. Vsak ima, nadaljuje zdravnica, pravico umreti, ne more pa imeti vsak pravice, da ga na zahtevo usmrti zdravnik. Dokazano je, da se v državah, ki so legalizirale evtanazijo, število samomorov ni zmanjšalo. Po prepričanju dr. Buturovićeve tistih, ki so odločeni umreti, ni mogoče ustaviti, oni ne potrebujejo zakonov in sodelovanja drugih.

Fenomen spolzkega klanca

Poudarila je še, da usmrtitve z zastrupitvijo večkrat ne potekajo dostojanstveno in brez trpljenja, kot je v teoriji zamišljeno, ob tem pa lahko umirajo in svojci hudo trpijo. »Usmrtitev z zastrupitvijo – evtanazija in sodelovanje pri samomoru – ni poslanstvo zdravniškega poklica. V državah, ki so legalizirale evtanazijo, se pojavlja fenomen spolzkega klanca, vključno z darovanjem organov bolnikov, usmrčenih zaradi psihičnega trpljenja.«

Zdravniki nikoli ne smejo ubijati

Da nas zgodovina uči, da zagovorniki etično spornih praks, kar usmrtitev bolnikov z zastrupitvijo je, pogosto ne nosijo odgovornosti za posledice svojih aktivnosti; ko se družbena klima spremeni in postane to, kar je danes sprejemljivo in zahtevano, zločin, umolknejo in se skušajo skriti, odgovornost pa preusmeriti na izvajalce, je zaključila dr. Jadranka Buturović Ponikvar in ponovila, da zdravniki nikoli ne smejo ubijati, slediti morajo svojemu poslanstvu in notranjemu moralnemu kompasu ne glede na pritiske.

Ne gre za zdravstveni paternalizem ali sledenje katekizmu

Da se je Komisija za medicinsko etiko (KME) s stališčem o predlogu zakona že oglasila, je poudaril njen predsednik dr. Božidar Voljč, dr. med., in dodal še kratka stališča komisije o tem, kaj predlog zakona obsega, o človeškem dostojanstvu, o avtonomiji bolnikov in o družbenih posledicah zakona, s čimer »ne podpira zdravstvenega paternalizma in ne sledi katekizmu, kot so ji očitali predlagatelji zakona«, je podčrtal.

Brez diskreditacij opozarjajo na posledice

»Pač pa neodvisno in v okviru svojih pristojnosti, brez diskreditacije kogar koli, opozarja na posledice, ki jih zakon po njeni oceni prinaša v slovensko družbo in zdravstvo. Iz enakega razloga bom namesto besed, kot so samomor, samousmrtitev ali usmrtitev, navajal le izraz končanje življenja, s katerim se jim predlagani zakon izogne,« izpostavlja dr. Voljč.

Tako opredeljen obseg zajema vse za starost značilne bolezni

Predlog zakona je namenjen bolnikom, ki v terminalnih stadijih neozdravljivih bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi se simptomi ali drugimi okvarami zdravja brez utemeljenega pričakovanja ozdravitve ali izboljšanja po lastni presoji neznosno trpijo. »Tako opredeljeni obseg zajema vse za starost značilne kronične, neozdravljive, napredujoče bolezni ali stanja s stalnimi ali ponavljajočimi se simptomi, vključno z boleznimi, kot je demenca,« opozori predsednik KME.

Življenje ne sme biti nikomur odvzeto

Predlog zakona tudi navaja končanje življenja kot zaščito dostojanstva neznosno trpečih bolnikov. Človeško dostojanstvo, ne brez razloga, sprejemamo kot moralno in etično vrednoto, ki jo ima od rojstva do smrti življenje vsakega človeka, brez ozira na raso, spol, vero, socialni položaj in telesno ali bolezensko stanje, nadaljuje Voljč. Po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin življenje ne sme biti nikomur odvzeto.

Končanje življenja trpečega ne more biti zakonsko dovoljena rutina

»KME navedenega ob spoštovanju neodtujljive vrednote človeškega življenja in njegove ustavne nedotakljivosti ne more prezreti. Vrednota etičnih načel je v njihovi trdnosti in jih v zdravstvu ni mogoče z zakoni prilagajati vsakokratni družbi. Po mnenju KME končanje življenja trpečega bolnika ne more biti z zakonom dovoljena rutina ali socialno pravilo,« je bil jasen dr. Voljč.

Bolnikova avtonomna odločitev

Po predlogu zakona je pri presoji utemeljenosti bolnikove želje po končanju življenja ključna njegova avtonomna odločitev. V zdravstvenih obravnavah, tako Voljč, je avtonomija bolnikov njihova absolutna etična pravica in za zdravstvenike obveza; ob željah po končanju življenja pa avtonomnih odločitev bolnikov ni mogoče razumeti na izključno osebni ravni, ampak v okvirih različnih socialnih realnosti družin, sorodstev, prijateljstev in skupnosti.

Smrt vpliva tudi na življenja drugih

»V odločitvah bolnikov, ki želijo umreti, ni mogoče izključiti stališč in mnenj drugih, saj smrt prizadetih vpliva tudi na njihova življenja. Tudi dejstvo, da končanje življenja vključuje neposredno sodelovanje drugih, po predlogu zakona zdravnikov in medicinskih sester, relativizira njegovo avtonomijo,« pojasnjuje dr. Voljč.

Da se ne bi nobeno življenje proglasilo za življenje nevrednega

Predlog zakona vzpostavlja kriterij življenja, ki ga je zaradi neznosnega, brezupnega trpljenja, iz sočutja in za zaščito dostojanstva v najboljšem zdravstvenem interesu prizadetega najbolj primerno končati s končanjem življenja. Dr. Voljč: »Ob ohlapni objektivnosti neznosnega trpljenja, ob danosti medčloveških in družbenih odnosov in ob vseh zgodovinskih izkušnjah posledic zakona, ki v družbo vnaša tak odnos do umiranja in smrti, ni mogoče nadzirati. Ne sme se dopustiti, da bi se katero koli življenje zaradi česar koli, četudi posredno, spet lahko proglasilo za življenja nevrednega.«

Dr. Sara Ahlin Doljak: Pomembno je dopustiti umiranje in pustiti naravno umreti človeku, ko pride njegov čas. FOTO: Tatjana Splichal

Starejši se povečini mirno poslovijo od življenja

V Sloveniji je največ umrlih med starejšimi, ki se povečini v visoki starosti mirno poslovijo od življenja. Komisija za medicinsko etiko pa se zaveda, da je oskrba umirajočih lahko povezana s stiskami bolnikov in svojcev, s telesnim, duševnim, socialnim in duhovnim trpljenjem, ki se brez ustrezne obravnave povezuje še s strahom pred bolečino, dušenjem in medicinskim vzdrževanjem življenja.

Naj končanja življenj predstavljajo rešitev obstoječih pomanjkljivosti?

»V zadnjih stadijih neozdravljivih bolezni, ko nobeno zdravljenje ne more več pomagati, ko življenja ni mogoče ohraniti, je njegovo vzdrževanje etično sporno podaljševanje trpljenja. Umirajoči potrebujejo strokovno paliativno oskrbo z učinkovitim lajšanjem bolečin in s sočutno psihološko in duhovno podporo. Brez dobro organizirane dolgotrajne oskrbe in razvite paliativne stroke je v Sloveniji kar največjemu številu umirajočih ne moremo zagotoviti. Ali naj končanja življenj predstavljajo rešitev obstoječih pomanjkljivosti?« se je še vprašal dr. Božidar Voljč.

Prevrednotenje vrednot

Prof. dr. Borut Ošlaj s Filozofske fakultete, podpredsednik KME, se je dotaknil dostojanstva in prevrednotenja vrednot in poudaril, da legalizacija evtanazije in pomoči pri samousmrtitvi, ki na mesto nedotakljivosti človekovega življenja postavlja nedotakljivost osebnih pravic in interesov, pomeni prevladujoči »kulturi koristi« ustrezno prevrednotenje vrednosti življenja. Gre za pravno uskladitev razumevanja smrti in postopkov umiranja z ekonomiziranim in vsem bolj razvrednotenim življenjem znotraj sodobnega neoliberalizma.

Nujnost široke družbene razprave

Varuh človekovih pravic Peter Svetina je poudaril nujnost široke družbene razprave, na podlagi katere bo pred uveljavitvijo pravice postavljen sistem, ki bo onemogočal zlorabe. Opozoril je, da je bila s predlogom zakona neodvisni inštituciji Varuha brez predhodne seznanitve ali posvetovanja naložena obveznost opravljanja nadzorstvene funkcije pri izvajanju postopkov pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Svetina meni, da je ob temi, ki odpira vrsto etičnih in pravnih vprašanj, treba hkrati ustrezno poskrbeti za urejenost in dostopnost paliativne oskrbe na nacionalni ravni.

Sporno zakonsko določanje poklicnih dolžnosti zdravnikov

Vodja Oddelka za pravne zadeve pri ZZS Peter Renčel je predstavil vlogo zdravnika po predlogu zakona: »Osnutek zakona zdravnikom kot zdravstvenim delavcem nalaga poklicno dolžnost sodelovanja v vseh fazah izvedbe postopka pomoči pri končanju življenja in pri izvedbi skoraj vseh predpisanih dejanj. Takšno zakonsko določanje poklicnih dolžnosti brez podlage v medicinski stroki, ki celo nasprotuje etičnim normam, je sporno.«

Dostojanstveno smrt preveva usmiljenje in ljubezen

Svojo izkušnjo s težko boleznijo je delila tudi odvetnica, izr. prof. dr. Sara Ahlin Doljak: »Ne sprašujem se več, kaj je kultura smrti in dostojanstvena smrt. Dostojanstveno smrt preveva usmiljenje in ljubezen in ne vključuje konca življenja, ki bi si ga vsak posameznik izbral sam. Ne želim si aktivnega skrajšanja življenja, sploh ne zaradi napredovane bolezni. Zdravstveno osebje je šolano za nenehne izboljšave za podaljševanje kakovosti življenja. Pomembno je dopustiti umiranje in pustiti naravno umreti človeku, ko pride njegov čas.«

Okrogla miza

Po osrednjem delu je bila še okrogla miza, na kateri so sodelovali zdravnica v UKC Ljubljana prof. dr. Marjeta Terčelj Zorman, predstojnik katedre za mikrobiologijo in imunologijo ljubljanske Medicinske fakultete prof. dr. Alojz Ihan, vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani asist. dr. Maja Ebert Moltara, zaslužni profesor ljubljanske Pravne fakultete akad. prof. dr. Janez Kranjc, mufti mag. Nevzet Porić in filozof in podpredsednik KME prof. dr. Borut Ošlaj.