Ne, tokrat ni rekel nič napačnega. Ker, če se svet postavi na glavo, še ni nujno, da ti gredo vedno tudi vsi lasje pokonci. Kaj mi je rekel? »Otroci nas ne morejo imeti toliko radi, kot imamo starši radi njih,« mi je povedal, da je slišal nekoga reči. Kako to? »Preprosto zato, ker starši več naredimo zanje.« To mi je predstavo o ljubezni obrnilo na glavo. In kmalu se je vse potrdilo še v praksi.

To mi je predstavo o ljubezni obrnilo na glavo.

Pripetilo se je namreč, da so se po nespametnosti enega izmed otrok naši trije mladi mucki onečedili. Zjutraj smo jih našli v manjši kletki in ker niso imeli prostora za stranišče in ker so v tistem obdobju odvajali precej tekoče, je bil rezultat katastrofalen. Naj povem, da nisem jaz v družini »navijala« za mačke. A tisto jutro so se mi tako zasmilili, da sem nemudoma spustila iz rok svoj načrt za umirjen zajtrk z družino pred odhodom v šolo in službo, možu prepustila vzgojni pogovor z obžalujočim krivcem za nastalo stvar in se v rokavicah lotila spravljanja iz … nesreče – enega mucka za drugim. Debelo uro sem se ukvarjala z njimi, jih umivala, sušila, crkljala in še celo dopoldne hodila preverjat, kako so. Naslednji dan jih vidim, kako se grejejo na soncu. Odprem vrata in jih spustim v hišo. Da bodo malo na toplem. Mož to vidi in pripomni: »So ti prirasli k srcu? Zdaj, ko si toliko naredila zanje.« Ja, no. Malo že. A še vedno so samo mački in še vedno živijo in spijo zunaj. Večino časa. Mi je pa dalo misliti.

Ljubezni ne morem dobiti tako, kot bi si to običajno predstavljala – da mi jo nekdo da. Če želim čutiti ljubezen do nekoga, je edina pot ta, da jaz zanj nekaj darujem. Čas, pozornost, imetje, talente … »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Jezus je dal največ za nas – svoje življenje, zato ima največjo ljubezen do nas. In če ljubezni do nekoga nimam, pomeni, da je jaz ne izkazujem njemu ne on meni! 

Moja ljubezen je tolikšna, kolikor je želim dati drugim.

Moja ljubezen je tolikšna, kolikor je želim dati drugim. Ni to neverjetno? Mislila bi si, da s tem, ko dajem – imam manj. A to ni Božja matematika. Božja logika je: »Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje« (Lk 6,38) in »kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima« (Mt 13,12). Oh, Jezus, kako dobro znaš Ti svet postaviti na glavo. In čeprav mi gredo tudi zaradi kakšnih Tvojih izjav včasih vsi lasje pokonci, vem vsaj to, da so vsi prešteti.

Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje (06/2023).