Tone Potočnik kljub vrhunskim dosežkom ob vsaki novi kolavdaciji zatrdi: »Želim predstaviti orgle, ne sebe.« FOTO: Tatjana Splichal



Maestro Tone Potočnik praznuje 70 let.

Organist, pianist, profesor na Akademiji za glasbo in odlični poznavalec gregorijanskega korala je širni Sloveniji verjetno najbolj znan po predstavitvah novih in obnovljenih orgel. Prek sto jih je bilo menda že in v podobno nepredstavljivih številkah se gibajo tudi drugi nastopi, snemanja, ustvarjanja človeka, ki je življenje v polnosti zapisal glasbi. Pri tem pa kljub vrhunskim dosežkom ob vsaki novi kolavdaciji zatrdi: »Želim predstaviti orgle, ne sebe.«

Strma pot glasbenega izobraževanja

Tone Potočnik se je rodil 13. januarja 1951 na Bukovici v Selški dolini. V hiši kmečke družine s petimi otroki je vedno odmevala glasba, saj je bil Tonetov oče Franc ljubiteljski glasbenik – organist v domači cerkvi na Bukovici, ustanovil pa je tudi več zborov in zanje pisal pesmi. Prav pri njem so se »rodili« Fantje s Praprotna, ki so pozneje zasloveli z Ansamblom Lojzeta Slaka. Ker je Tone pokazal zanimanje za glasbo, so ga vpisali v glasbeno šolo. Sinova želja, da bi se preživljal z glasbo, pa v trdem kmečkem okolju vendarle ni bila sprejeta z navdušenjem.


Da bi koral spoznal tudi v njegovem avtentičnem okolju, je v začetku novega tisočletja celo šest let živel v samostanu Stična. FOTO: Tatjana Splichal


Na glasbeno pot se je tako podal v veliki meri prepuščen lastni vztrajnosti in iznajdljivosti. Fantu, ki je osem kilometrov dolgo pot do glasbene šole v Škofji Loki največkrat prehodil peš, je uspelo pridobiti štipendijo. Glasbo je študiral najprej v Ljubljani, nato še v Zagrebu in Rimu, kjer je bil na Akademijo sv. Cecilije sprejet kot eden od štirih študentov s celega sveta. Študiral je tudi na Papeškem inštitutu za cerkveno glasbo. Diplomiral je iz orgel, klavirja, gregorijanskega korala in sakralne glasbe in iz vseh teh področij opravil številne specializacije. V Rimu je ostal kar 15 let; mesto ga je navdihovalo s svojo umetnostjo, duhovnostjo in zgodovino.

Iz Rima nazaj pod Ratitovec

V domovino se je vrnil leta 1991 in našel novi dom pod Ratitovcem, v gorski vasici Zabrdo. Čeprav je bila logistika vse prej kot enostavna – v tem času je dobil službo profesorja klavirja, partiturne igre in gregorijanskega korala na Akademiji za glasbo v Ljubljani, vozniškega izpita pa zaradi »hrupa in onesnaženja« nikoli ni želel narediti –, se življenju v gorskem miru ni odpovedal. V zadnjih osmih letih je pešpoti vendarle manj, saj ga po širni Sloveniji zdaj vozi njegova žena Irena, ki mu na vseh njegovih nastopih tudi izvrstno asistira kot registrantka.


Žena Irena mu na vseh njegovih nastopih tudi izvrstno asistira kot registrantka. FOTO: Tatjana Splichal


Tone Potočnik je ustanovitelj in vodja več pevskih zborov, kot pianist in organist pa se je še bolj kot solistični karieri posvetil sodelovanju s številnimi zbori, orkestri in pevci. Med njimi so Komorni pevski zbor Ave, MePZ Anton Foerster, Ljubljanski madrigalisti, Slovenski oktet, orkester RTV Slovenija, Slovenske filharmonije in Policijski orkester. Z mnogimi je posnel tudi zgoščenke in napisal glasbo za Škofjeloški pasijon. Nastopal je doma in po svetu, tudi ob najpomembnejših državnih in cerkvenih dogodkih. Nešteto bogoslužij pa je polepšal tudi v domačih župnijah, v Selcih, Železnikih in Sorici. Zaradi dolgoletnega občudovanja koroške pesmi zadnjih pet let glasbeno pomaga tudi v župniji Obirsko nad Železno Kaplo.

Gregorijanski koral

V središču njegovega življenja je že dolgo koralna glasba. Na Akademiji za glasbo je leta 1992 uspel uvesti gregorijanski koral kot študijski predmet, ustanovil je tudi tri koralne zbore in s številnimi koncerti počasi širil prepoznavnost te glasbe po Sloveniji. Letos s Koralnim zborom Akademije za glasbo pripravljajo program, posvečen Mariji.


Tone Potočnik je ustanovitelj in vodja več pevskih zborov, kot pianist in organist pa se je še bolj kot solistični karieri posvetil sodelovanju s številnimi zbori, orkestri in pevci. FOTO: Tatjana Splichal


Da bi koral spoznal tudi v njegovem avtentičnem okolju, je v začetku novega tisočletja celo šest let živel v samostanu Stična. Meniško življenje mu vendarle ni ustrezalo, saj se delovanju v zunanjem svetu ni mogel odpovedati. »Vedno sem čutil, da moram to, kar sem sam doživel in se naučil, posredovati naprej,« razloži profesor, ki pa vse od meniških dni naprej vsakodnevno odpoje brevir. »Za verodostojno predstavitev namreč moraš koral živeti,« pravi Potočnik, ki ga prav tako kot glasbena odličnost in inovativnost odlikujeta tudi duhovitost in skromnost. Da bi bilo še dolgo tako!

*Obširen pogovor s prof. Tonetom Potočnikom lahko preberete v novi številki revije Cerkveni glasbenik, ki jo lahko prelistate TUKAJ.*