»Bil sem doma, poslušal novice o poplavah in se mi ni zdelo prav, da bi sedel križem rok in gledal tujo nesrečo,« začetek izredno hitre in učinkovite akcije za spletno Družino opiše 29-letni Mariborčan Luka Rusić, ki o sebi zapiše: »Honorarno se ukvarjam s strežbo, postavitvijo ozvočenj, luči in odrov, pa še kopica drugih del bi se našla, v prostem času pa neizmerno uživam tudi pri promociji splavarjenja na Dravi, saj sem splavar. Toliko o meni na kratko, sicer pa so pomembni vsi tisti, ki so utrpeli škodo in ne mi, ki jim lahko nudimo le manjšo uteho.«

Ne čakaj, stori to zdaj!

Razmišljal je o tem, kako bi najlažje in najhitreje prišel do prostovoljcev, ki bi se bili pripravljeni organizirati in priskočiti ljudem na pomoč: »Zdi se mi, da tako najbolje prideš v stik z ljudmi brez predhodnega truda. Dosegli smo svoj namen.« Na Facebooku je ustanovil skupino Poplave in pod opis zapisal: »Skupina je namenjena vsem tistim, ki potrebujejo pomoč oziroma so jo pripravljeni nuditi. Povabite čim več ljudi dobre volje in vse tiste, ki bi jim pomoč prišla še kako prav. Ne bojte se prositi za pomoč. Dokažimo da smo skupaj močnejši in da smo lahko vsaj v takšnih stiskah složni. Ne čakaj, stori to zdaj!«

Odziv je bil zares hiter, sama skupina šteje že več kot sedem tisoč članov, bolj pomembno pa je, da se jih je ogromno odzvalo na terenu: »Skupina je prerasla skoraj v gibanje, razvile so se podskupine, ki so prevzele določena področja delovanja, zares odlično!« Na strani tako člani podarjajo predmete, drugi iščejo tiste, ki to potrebujejo, tretji ponujajo brezplačno prenočišče v zidanici ali celo hotelu, objavljajo zbirna mesta, organizirajo prevoz … »Prostovoljci so pokazali velikansko srce,« zaključi Luka.


Za podjetje je pomoč v poplavah lahko odličen teambuilding

Luka pa je bil prijetno presenečen tudi nad odzivom podjetij. Kar nekaj jih je začelo zbirati denarna sredstva in organizirati delovne skupine, ki so se odpravile na teren: »To je neke vrste tembuilding za podjetje, to je res dobro.«

Odziv ljudi, ki so jim prostovoljci priskočili na pomoč po polavah, je bil večinoma enak: najprej začudenje, presenečenje, nato pa velika hvaležnost: »Predvsem so bili presenečeni, da se mladi znamo angažirati in stopiti v stik z ljudmi. To so bile ganljive zgodbe. Tudi to je nagrada. Predvsem pa to, da se po takem delu dobro počutiš. Saj je vedno tako – če nekomu podaš roko, tudi sebi narediš uslugo.«

Ob tem, ko je Luka večinoma naletel na dober odziv pri ljudeh in organizacijah, pa je nekoliko razočaran, saj se mu včasih zdi, da vsi, ki bi morali skrbeti za ljudi, nanje pozabijo. Tako so z mariborske občine dobili odziv, da ljudje ne potrebujejo pomoči in se prostovoljcem ni treba odpraviti na teren: »Tam pa čisto druga zgodba. Ne razumem, zakaj je bil odziv tak.«

Terensko delo se počasi približuje koncu (če bodo vremenske napovedi le zdržale), a kot pravi Luka, je dela z zbiranjem in distribucijo sredstev še veliko, za kar skrbi skupina deklet, ki jih lahko le pohvali. Še vedno pa je skupina na Facebooku zelo aktivna, zato se ji vsi, ki bi še želeli pomagati, lahko pridružijo.

Od leve: prostovoljci Marko Popović, Luka Rusić, Bojan Stanković
Foto: Denis Vezjak