Peto premišljevanje duhovnika Joseja Tolentina de Mendonce na postnih duhovnih vajah za papeža in rimsko kurijo je govorilo o Jezusovi žeji. Cerkveni očetje so Jezusovo žejo, ki jo izrazi na križu, razlagali predvsem kot telesno žejo in niso toliko poudarjali neposrednega alegoričnega pomena te Jezusove izjave. S tem so bolj poudarili telesni in duševni vidik Jezusovega trpljenja.



»Žeja« se v evangeliju po Janezu večkrat pojavi. Jezus prosi piti ali pa sam ponuja »živo vodo«. Njegove besede se vedno ne nanašajo na telesno žejo, kajti Jezus je imel že od vsega začetka v mislih njen duhovni pomen. Žeja je pečat izpolnitve njegovega življenjskega dela in istočasno goreča želja po podaritvi Svetega Duha, žive vode, ki je v resnici sposobna potešiti žejo človeškega srca.

Jezusova žeja pravzaprav razodeva človeško žejo po Bogu, pomanjkanje smisla in resnice.

V šestem premišljevanju danes dopoldne je Tolentino de Mendonca govoril o solzah žensk v evangeliju. O ženskah je največ zapisanega v evangeliju po Luku. Dejstvo je, da so ženske zelo navzoče v evangelijih in naučiti se moramo bolje ceniti njihovo navzočnost. Evangeljske ženske se najraje izražajo z dejanji. Njihova vera išče tolažbo v dotikanju in ne v pojmovnem svetu.

Zanimivo je, da so pri Luku med dejavniki, ki povezuje različne ženske like, solze. Solze govorijo o tem, da se je Bog učlovečil v naših življenjih, v naših spodrsljajih, v naših srečanjih. V evangelijih joče tudi Jezus. In ko joče, sprejme in prevzame nase vse solze sveta.

Vir: Radio Vatikan
Foto: RV