»Sporočilo o odsotnosti: na dopustu sem do ...« piše že v naslovu. Včasih nam to precej podre načrte, večinoma pa smo kar veseli, da vsaj vemo, pri čem smo. Zato sem takšnih sporočil vedno vesela. Pa tudi cenim ljudi, ki se znajo na dopustu odklopiti od vseh elektronskih naprav, še zlasti od službenega maila.

Ampak kar nekajkrat v lanskem poletju me je presenetilo, da je kako uro ali dve po prejetem avtomatskem obvestilu o dopustu z istega elektronskega naslova prišel še en, bolj oseben odgovor. V smislu, da je oseba sicer res na dopustu, ampak si lahko vzame nekaj časa, da odgovori na nekaj vprašanj ali karkoli pač že sem tisti hip potrebovala.

To je bila seveda velika prednost zame, da mi delo ni zastajalo, da so naloge tekle nemoteno ... Po drugi strani pa mi je bilo tudi nekoliko nelagodno. Najprej zato, ker sem nekoga očitno zmotila sredi dopusta, pa tudi zato, ker je oseba očitno gledala službeno pošto tudi, ko ji res ne bi bilo treba.

Pri tem ne morem niti drugim soliti pameti, saj sem tudi sama odpisala na nekaj službenih mailov kar s plaže (sicer nisem imela nastavljenega avtomatskega odzivnika in zdi se mi, da marsikdo niti ni vedel, da sem v tujini). Pa verjetno ni bilo nič tako pomembnega, da ne bi moglo kak teden počakati.

Odrasli veliko govorimo o tem, da je treba otroke obvarovati pred pretiranim zrenjem v zaslone. Da jim moramo pomagati, da se naučijo živeti v resničnem življenju, se odklopiti od zaslonov. Toda kako naj jih tega naučimo, če sami vsak dan več ur strmimo v zaslone, nato pa svojih pametnih telefonov in na njih službenih elektronskih poštnih predalov ne pustimo pri miru niti med poletnim oddihom?

Zaslužimo si oddih. Nemoten oddih tako od dela kot od elektronskih naprav. Brez težav za teden ali dva izginemo s spleta, prisotnosti na njem. Svet se med tem ne bo podrl. Lahko me držite za besedo.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Naša družina (25/2022).