Velikonočni potres se je zgodil ob 17 minut čez deseto zvečer, ko je večina prebivalcev že spala. Zaradi bobnanja in tresenja tal je Ljubljančane zajel strah in so začeli zapuščati domove. Potresni sunki so se vrstili vso noč, zato so meščani prenočili v parkih in na trgih. 

Fotografija šotora po potresu v Ljubljani. FOTO: Wilhelm Hefler/Wikimedia Commons

Žarišče je nastalo v globini 16 km, njegova magnituda je bila 6,1. Največje učinke, med VIII. in IX. stopnjo po EMS, je dosegel na območju mesta Ljubljane, Ljubljanskega barja in do Vodic na severu. Potresni sunek je zajel veliko območje s polmerom približno 350 km, kar pomeni približno 385.000 km2. Največje poškodbe so nastale v premeru 18 km, od Iga do Vodic. Manjše poškodbe so nastale v polmeru okoli 50 kilometrov.

Ljubljana je imela v tistem času okoli 31.000 prebivalcev, ki so živeli v približno 1400 zgradbah.

Umrlo je sedem do 14 ljudi, tri otroke v Vodicah je zasulo

V Ljubljani in okolici je umrlo med sedem in 14 oseb, nekaj jih je bilo ranjenih. V Vodicah, blizu epicentra, je zasulo tri otroke. Smrtne poškodbe so večinoma povzročili odpadli deli dimnikov in strešnikov, nekatere pa so zasuli podrti stropi. Nekaj jih je umrlo med reševanjem.

Heflerjeva fotografija Gosposke ulice po potresu. Vir: Wikimedia Commons

Bobnelo je, zemlja je valovala in drevesa so se upogibala

V zborniku občine Vodice z naslovom Dediščina ljudi in krajev je Karmen Jančar objavila nekaj opisov, kako je bilo med potresom. Preberemo lahko, da je takratni vodiški župnik Simon Žužek ob najmočnejšem sunku pozval ljudi, naj pokleknejo in molijo kesanje, da jim bo dal odvezo. Dogajanje je opisal sledeče: „Slišalo se je čudno podzemsko bučanje, pasji lajež in boječe cviljenje, živina po hlevih je splašeno mukala, zemlja se je pa stalno tresla … Potres, potres!“ 

V nedeljo, 15. aprila krog pol dveh zjutraj se je streslo še enkrat, še močneje: „Padli so dimniki, podirale so se stene po hišah in hlevih in podsulo je tudi živino, kjer je niso že pri prvem sunku spustili na prosto. Skoraj ni bilo hiše v vasi, kjer bi ne bilo večje poškodbe. Nekaj hiš je bilo popolnoma porušenih. Posebno prizadeta sta bila župna cerkev sv. Marjete in župnišče. V cerkvi se je na glavnim oltarjem vdrl obok do golega podstrešja. … Svetniški kipi so bili čudno pohabljeni. Enemu je odpadla glava, drugemu roka, tretji je stal na eni nogi. Olje večne luči je bilo razlito, na orgle se je vsula plast grušča. Vdrla so se tla, kjer so bile stare grobnice. … Zvonik se je nagnil in med njim in cerkvijo je zijala široka razpoka … Ljudje cele vasi so se zbirali na gričku okoli cerkve. Groza je zavladala, ko so se ob sunkih ob pol dveh zvonovi oglašali, kot bi ječali nad nesrečo.“ 

Nekaj prebivalcev Vodic je pri potresu zaznalo močan sunek od spodaj, potem pa zelo intenzivno tresenje. Stene so se nagnile. "Tisti prebivalci, ki so se nahajali na prostem, izjavljajo, da so tla valovila kot voda v morju, drevesa pa so se močno nagnila, deloma udarila eno v drugega, se zapletla eno z drugim z vejami, ki so se odlomile."

Jančarjeva je zapisala tudi zanimivo pripoved, ki jo je Državnemu geološkemu inštitutu posredoval pomožni uradnik sekretariata Cesarsko kraljeve Poljedelske družbe za Kranjsko Franc Stupac: "12. aprila, torej dva dni pred potresom, se je zemljiški posestnik Ivan Jeraj na svoji njivi zadrževal okrog pol ure. V tem času je trikrat zaslišal odmevu podobno bobnenje, ki naj bi prihajalo iz zemlje, in na koncu močan pok." Šlo naj bi za pogost podzemni zvočni pojav, ki spremlja potrese. Drugi pričevalci so zapisali: "Drevesa po vrtih so se mej potresom do tal prigibala. Kjer so gosta drevesa stala, vkupe jih je tlačilo in lomilo. Pod zemljo je pa grozno bobnelo. Zemlja se je kar valovito gubala, kakor voda, če vanjo kamen vržeš."

Wolfova ulica po potresu. FOTO: Wikipedia

Pomoč Ljubljančanom je prišla z vse Avstro-Ogrske

Kot je v zborniku o Vodicah zapisala, se je med prvimi odzval cesar Franc Jožef, ki je daroval petnajst tisoč goldinarjev, ter dunajski mestni svet, ki je podaril sto petdeset tisoč goldinarjev. "V Ljubljano so prispeli tudi člani dunajskega Prostovoljnega rešilnega društva, Društva za ljudske kuhinje in dunajske izpostave Rdečega križa in osebno pomagali pri odpravi škode. Rdeči križ je poslal barake za naselitev ljudi ter prenosne kuhinje, kjer so ljudem kuhali in razdeljevali tople obroke. Tudi lokalno prebivalstvo se je dobro organiziralo, saj ni primanjkovalo ne hrane ne vode. Za najrevnejše so organizirali javne kuhinje, za nastanitev so postavili začasne barake, nekateri pa so prenočevali kar v ogromnih sodih za kisanje zelja in v železniških vagonih. Kranjska hranilnica je priskrbela hrano več tisoč ljudem. Tudi za zdravstveno varstvo je bilo dobro poskrbljeno, saj po potresu ni izbruhnila nobena nalezljiva bolezen." 

Že naslednji mesec po potresu pa je Ljubljano z vlakom obiskal cesar Franc Jožef in si ogledal porušeno mesto. Obljubil je dodatno pomoč za obnovo.

Fotografsko je posledice potresa dokumentiral Wilhelm Joseph Helfer, ki je v Ljubljani odprl svoj atelje le nekaj mesecev pred potresom.

Gmotna škoda povod za prenovo Ljubljane

Potres je povzročil ogromno gmotno škodo, ki je bila ocenjena na približno 7 milijonov takratnih goldinarjev. Posledice niso imele le negativnih učinkov, saj se je v Ljubljani po potresu marsikaj spremenilo na bolje. 

Tako so obnavljali stavbo na Roški cesti v Ljubljani. FOTO: Wilhelm Hefler/Wikimedia Commons

Po potresu je postala Ljubljana živahno gradbišče. To obdobje na področju Ljubljanskega urbanizma je ena od najpomembnejših prelomnic. Mesto so takrat začeli obnavljati in dograjevati na podlagi novega regulacijskega načrta, ki ga je izdelal Maks Fabiani. Na novo je dizajniral današnjo Prešernovo in Miklošičevo cesto, ki je Ljubljano razširila iz centra proti severu do kolodvora. Kot lahko preberemo v zapisu na spletni strani Zgodovina na dlani, je po potresu mesto obiskal cesar Franc Jožef I. in avstro-ogrske oblasti so se odločile, da v Ljubljano napotijo vse najboljše arhitekte v monarhiji, ki bodo sodelovali pri obnovi mesta.

Že dve leti po potresu je v kletnih prostorih višje realke na Vegovi ulici v Ljubljani začela delovati prva potresna opazovalnica v Avstro-Ogrski monarhiji.

Molitve in maše s prošnjo, da ne bi bilo potresa

Vsako veliko noč v Ljubljani poteka protipotresna pobožnost. Ker Ljubljana spada med potresno najbolj ogrožena območja, saj leži na območju, kjer poteka več tektonskih prelomnic, je molitev proti potresu še vedno živa. Tudi letos je na velikonočno nedeljo v cerkvi sv. Jožefa na Poljanah protipotresno pobožnost vodil ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore. 

Protipotresna pobožnost pri sv. Jožefu na velikonočno nedeljo letos. FOTO: Vatican News