To ne zveni več romantično. Nekoč pa je. Dopisovali smo si s pismi. Čakali, da je prispel odgovor. Že sam poštar je pomenil bližanje k cilju. Če je šel danes mimo, se morda oglasi jutri. Oni poštni angel mi je nekoč dal pomarančo, pisem pa še ni prinašal meni.

Najbolj težko smo pričakovali pismo iz Merike. Tam visoko in daleč nekje smo imeli strica farmarja. Imel je tako velik traktor, da je z njim hkrati oral po več brazd. Pisal nam je pa redko, redkokdaj. Prav na kratko. Da je vse po starem in da naj vsi ostanemo zdravi. Tisto po starem je pomenilo, da ima puško, saj pride kdaj medved prav do praga. Stričev naslov je bil: Aras B. C. Dežela ogromna, naslova pa skoraj nič. Velika uganka.

Ne da bi kdo to želel, smo se tukaj znašli v vojni. Trajala je dolgo in v tem času je marsikdo skoraj odrasel. Tudi jaz. Velik dogodek je bil to, da se je po dolgem času oglasila Irma. Sploh ne iz Beograda kot kdaj prej, ampak iz Kanade. Je rekel ata, da je to tudi v Meriki, ni v...