Ko sva se dogovarjala za ta pogovor, ste mi dejali, da ste ravno na poti v Varšavo, kamor ste šli na študijski obisk muzejev glede njihovega odnosa do polpreteklosti. S kakšnimi spoznanji ste se vrnili iz poljske prestolnice?

Pretresljivo je srečanje z mestom, kjer so rane uničenja druge svetovne vojne še vedno odprte. V Narodnem muzeju je bila večina gradiva pokradena in uničena v bombardiranjih leta 1939 in 1944. Uničenega je bilo 70 % prelepega, s parki in vrtovi obdanega mesta, pobitega brez števila prebivalstva. Prostor judov­skega geta še vedno »drgeta« od zla in satanskega uničevanja ter nepopisnega trpljenja. Obiskala sem tudi muzej varšav­skih Judov, Polin. Med evropskimi muzealci je bilo veliko pripomb, da je muzealizacija enostranska, da so sicer res mnogi Poljaki Judom pomagali, mnogokrat pa tudi stali na nasprotni strani. A res je tudi, da so se preživeli Judje po vojni vse preradi pridruževali komunistom in ruski strani, ki je s težkim škornjem tlačila Polj...