Katere korake je od sklepa o ustanovitvi do danes prehodil muzej? Za odgovor smo potrkali na vrata njegovega direktorja, zgodovinarja dr. Željka Oseta.

Pojasniva za začetek lokacijsko »uganko«: pogovarjava se v prostorih muzeja na Jamovi 25 v Ljubljani, v uradnih dokumentih pa je kot sedež muzeja zapisan naslov Poljanska 40, torej stavbni kompleks nekdanje vojašnice, ki je nastajal na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Kje torej domuje Muzej slovenske osamosvojitve?

Uradni sedež muzeja je dejansko na Poljanski cesti 40, kjer nam je ustanovitelj, torej Republika Slovenija, dodelila prostore v nizkem in visokem pritličju severnega trakta nekdanje cesarsko-kraljeve domobranske vojašnice. Stavba ima kasneje tudi druga poimenovanja, splošno je verjetno najbolj znana kot roška vojašnica zaradi dogodkov, povezanih s sodnim procesom JBTZ. Toda prostori v tej stavbi so v zelo slabem stanju. Od leta 1994 je ta trakt nezaseden. Bilo je ogromno načrtov, kako bi te prostore obnovili. Sedaj smo končno prišli do točke, ko lahko rečemo, da bo skoraj zagotovo ta severni trakt obnovljen. Podpisana je bila pogodba z gradbenim izvajalcem in tudi nadzornikom, prijavljeno je bilo gradbišče, tako da se bo v kratkem začelo s temeljito obnovo.

Kakšen je njen terminski načrt, vsaj po idealnem scenariju?

Saj ni potrebe govoriti o idealnem scenariju: pred sabo imamo podpisano gradbeno pogodbo, ki jasno določa, da morajo biti gradbena dela zaključena v 18 mesecih, nato pa seveda sledi še notranje opremljanje, tako da bi v recimo dveh letih, dveh letih in pol morali biti prostori v takšnem stanju, da lahko začnemo muzejski sodelavci s postavljanjem najprej opreme, nato pa tudi stalne razstave, ki jo bodo seveda spremljale tudi občasne razstave. To so torej predvideni roki, v katerih bodo zagotovljeni primerni prostorski pogoji za izvajanje javne službo, za katero smo bili ustanovljeni.

Ustanovljeni ste bili z vladni odlokom, in sicer pred skoraj natančno enim letom, 4. marca 2021. Muzej ste doslej vodili kot vršilec dolžnosti direktorja. To je bil predvsem čas birokratsko-organizacijskih zadev, nujno povezanih z vzpostavljanjem novega javnega zavoda. Imenovanje za direktorja s polnimi pooblastili, kar se je s sklepom ministra za kulturo zgodilo prav te dni, 8. marca, pa je povezano tudi s predstavitvijo vizije poslovanja muzeja za petletno obdobje, kolikor traja mandat direktorja. Kako bi v nekaj besed strnili svojo vizijo muzeja?

Če morda najprej odgovorim na tisti del vprašanja, ko omenjate ustanovitveno dobo, ki na neki način še vedno traja. Pripraviti je bilo treba interne akte muzeja – to je kar precejšen napor, verjemite –, pridobiti financiranje, zagotoviti številne druge pogoje za izvajanje javne službe. Sedaj pa prihajamo v tisto fazo, ko začenjamo z zbiranjem muzejskih predmetov, s pripravami na prve dogodke, torej na občasne razstave in spremljevalne dogodke.

Vzpostaviti želimo plodno in uspešno sodelovanje z drugimi muzeji, javnimi zavodi in družbo v celoti.

A sprašujete me o moji viziji muzeja. Predstavljam si ga kot kraj srečevanja, kjer bo predstavljeno izjemno pomembno zgodovinsko obdobje: konec 80. in začetek 90. let prejšnjega stoletja, torej doba demokratizacije, ki je ključna za osamosvojitev in vse dogodke in procese, ki so se odtlej odvijali. V muzeju želimo čim bolj celovito predstaviti ta čas, kot obiskovalce pa pritegniti predvsem mlade, ki o tem zgodovinskem obdobju vedo manj. Vzpostaviti želimo plodno in uspešno sodelovanje z drugimi muzeji, javnimi zavodi in družbo v celoti. Upam tudi, da se bomo uspešno vključili v mednarodni prostor in imeli sogovornike zunaj slovenskih meja; da bomo nagovorili tudi slovenske zamejce in izseljence. To vizijo smo zajeli v našem logotipu, s katerim povzemamo vsebine, ki jih želim prikazati na naših panojih in pri naših dogodkih, ter ljudi, ki jim je vse to namenjeno.

Noben muzejski zavod sam po sebi nima takšne kritične mase, da bi je ne bilo mogoče nadgraditi z dodatnim znanjem, dodatno veščino.

K logotipu se še vrneva, najprej pa: omenili ste, da želite vzpostaviti dobro sodelovanje z muzejskimi ustanovami, kjer je že mogoče vsaj v določenem delu videti stvari iz demokratizacijskega in osamosvojitvenega obdobja. V javnosti smo večkrat slišali vprašanje: zakaj torej ob teh muzejih sploh potrebujemo poseben Muzej slovenske osamosvojitve?

Muzej slovenske osamosvojitve bo tematski muzej, kar ni nikakršna redkost, sploh ne v tujini. Ustanovitelj se je odločil, da Slovenija kot država tak muzej potrebuje. Splošno mnenje temu pritrjuje, čeprav si ga posameznik težko ustvari, če spremlja zgolj prevladujoče medijsko poročanje … Splošno znano dejstvo je, da muzeji hranijo ogromno predmetov, velika večina, več kot 90 odstotkov, jih je shranjenih v depojih. Ustanovitev novega muzeja pomeni vzpostavitev dodatnega razstavnega prostora, torej novo možnost za razstavljanje predmetov, ki jih že hranijo obstoječi javni zavodi – seveda ob skleniti ustreznih dogovorov –, hkrati pa to omogoča, da nagovorimo splošno javnost, naj predmete z muzejsko vrednostjo, ki jih hranijo doma, prinesejo v strokovno hrambo. Zavedati se moramo, da je od obdobja, ki se mu posveča naš muzej, minilo 30 let. To je v stroki uveljavljeno časovno obdobje, po katerem se poveča zanimanje za pridobivanje in zbiranje takih predmetov; kajti če jih ne bomo zbrali in zaščitili sedaj, jih morda ne bomo nikoli, saj bodo bodisi še naprej propadali na kakšni podstrehi ali pa neposredno »romali« v smeti. Gre pa za izjemno pomembne predmete, ki lahko širokemu krogu ljudi približajo čas demokratizacije in osamosvajanja, zato je pomembno, da jih ohranimo – ne le v Muzeju slovenske osamosvojitve, temveč tudi v kakšnem drugem muzeju. Znotraj muzejskega prostora mora zato o teh vprašanjih teči odprt dialog in v okviru tega dialoga lahko vzpostavimo sodelovanje, pripravljamo nove razstave. To je dodana vrednost različnih zavodov – sodelovanje. Noben muzejski zavod sam po sebi nima takšne kritične mase, da bi je ne bilo mogoče nadgraditi z dodatnim znanjem, dodatno veščino. Saj to velja za celotno akademsko polje. Slovenija se je na začetku 90. let odločila, da bo na tem polju ustanovila več zavodov in ne bo šla naprej zgolj po enotirnem sistemu. Ključni argument je bil, da to lahko poživi akademski, znanstveni svet. Enaka ugotovitev velja za muzejsko področje: nov muzej ima lahko podoben učinek.

Doslej ste bili v javnosti znani zlasti po tem, da ste se ukvarjali prav z zgodovino slovenske akademske in podjetniške sfere. Upam, da nisem preveč oseben, če vprašam: zakaj ste zdaj »ugriznili« v to muzejsko-organizacijsko »jabolko«? Postaviti na noge nov javni muzejski zavod je tako rekoč življenjski projekt!

Res je sedanja zaposlitev precej drugačna od prejšnjih. Upam sicer, da bom lahko kmalu v enem njenem delu nadaljeval z raziskovalno dejavnostjo, ki me veseli in osrečuje. A tu je kot sicer v življenju – o marsičem odločajo številni dejavniki. Lani sem se preselil proti vzhodu Slovenije; med epidemijo sem še lahko nekaj časa »na daljavo« vzdrževal delovno mesto, ki je bilo precej daleč od mojega doma, na zahodu Slovenije, na dolgi rok pa bi bilo to malce težje. Tudi to je eden od »zunanjih« dejavnikov, zakaj sem sprejel to službo. Seveda pa je to zame osebno čudovita poklicna priložnost: na eni strani je treba pokazati organizacijske veščine, na drugi strani pa zgodovinsko znanje. Gre torej za ustvarjalen preplet dveh sicer pogosto ločenih polj.

Menim, da takšen muzej potrebujemo. S tem se ne nazadnje strinjajo skoraj vsi moji kolegi iz tujine, ki se jim zdi takšna ideja zelo zanimiva in bi si želeli podoben muzej imeti tudi v svoji državi, recimo na Finskem, Portugalskem, Poljskem …

Omenjala sva že kritične opazovalce iz nekaterih medijskih, političnih, zgodovinopisnih, muzejskih krogov na račun novega muzeja. Ste se uspeli z njimi že srečati in skozi dialog razgraditi negativne predsodke, ki so bili muzeju nametani pod noge, še preden je dobro shodil?

Govoril sem z nekaterimi kolegi in dejansko nisem dobil vtisa, da bi bili proti muzeju. Bolj sem si ustvaril oceno, da ne razpolagajo z vsemi podatki; od tod nekatere bojazni. Zdaj ko so podatki o javnem zavodu splošno dostopni, pa nisem zasledil kakšnih resnih kritik. Občasno so kakšna mnenja, polemike, ali takšen muzej potrebujemo, a tu gre predvsem za medijske zgodbe. Menim, da takšen muzej potrebujemo. S tem se ne nazadnje strinjajo skoraj vsi moji kolegi iz tujine, ki se jim zdi takšna ideja zelo zanimiva in bi si želeli podoben muzej imeti tudi v svoji državi, recimo na Finskem, Portugalskem, Poljskem …; takšen tematski muzej se jim zdi popestritev obstoječe muzejske sfere. Prepričan sem, da bodo do podobnega spoznanja sčasoma prišli slovenski kolegi, ki so sprva izražali določene pomisleke, pri čemer so med njimi tudi takšni ki, kot so sami javno povedali, sploh ne obiskujejo redno muzejev … (nasmeh)

Avtor pogovora je dr. Željku Osetu izročil svojo uniformo Slovenske vojske iz poletja 1991. FOTO: Tatjana Splichal

Dejali ste, da ste muzejski sodelavci že v fazi zbiranja materialnega gradiva. Pobudo za to naslavljate na celotno javnost. Katere predmete želite predvsem dobiti?

Najbolj razširjeno blago iz tega obdobja so različne uniforme, spominki, tudi knjige, časopisi, dokumenti ... Pričakujemo zelo raznovrstno gradivo.

Dober odziv kaže, da so ljudje v tej muzejski zgodbi prepoznali priložnost, da se strokovno prikaže zgodovinski čas, ki je izjemnega pomena za vse državljane, za vse Slovence – torej tudi zanje osebno.

Če prav vem, zbirate tudi pohištvo iz 80. let, tehnične aparate … Boste rekonstruirali nekakšno »tipično« dnevno sobo iz tistega časa? Kakšen je odziv na vabila?

Res je. V zadnjih 30 letih so se bivalni pogoji bistveno spremenili in je potrebno predvsem mlajšim, ki so naša ključna ciljna skupina, predstaviti, kako je življenje potekalo ob koncu 80. in v začetku 90. let. Zato seveda potrebujemo tudi raznovrstno pohištvo. Sprašujete po odzivu: imamo že več ponudb, tudi takih pohištvenih. Odziv je zelo spodbuden …

… pa ste komaj začeli!

… kar je svojevrstno priznanje javnemu zavodu. Ta dober odziv kaže, da so ljudje v tej muzejski zgodbi prepoznali priložnost, da se strokovno prikaže zgodovinski čas, ki je izjemnega pomena za vse državljane, za vse Slovence – torej tudi zanje osebno.

Ali boste zbirali tudi pričevanja?

Jih že. Prvo pričevanje smo posneli z gospod Jožetom Strgarjem, nekdanjim ljubljanskim županom. Izkazal se je za izjemnega pričevalca, zlasti je predstavil »most«, ki ga je Ljubljana v tistem času vzpostavila s tujino – most, pri katerem je pomembno sodeloval tudi nadškof Alojzij Šuštar –, in kakšnega pomena je bilo to za poznejše dogodke, ko se je bilo potrebno hitro odzivati. Dogajanje v Sloveniji je bilo takrat zelo dinamično in v takih razmerah je bilo težko »iz ničle« vzpostaviti nove stike s tujino. Prejšnji stiki, ki so jih stkali ljudje, kot je bil gospod Strgar, socialni kapital, ki se je pri tem oblikoval – vse to je bilo ključnega pomena pri osamosvajanju in mednarodnem priznanju Republike Slovenije.

FOTO: Muzej slovenske osamosvojitve

Trije enaki vrhovi /Triglava v logotipu muzeja/ želijo ponazoriti prav tri Slovenije: matično, zamejsko in izseljensko. Tako želimo tudi na simbolni ravni pokazati, da gre za skupni slovenski prostor, v katerem imajo vse tri Slovenije pomembno, enakopravno vlogo.

Pomembno vlogo »mostu« do mednarodne javnosti so imeli tudi rojaki v zamejstvu in izseljenstvu. Ali bo Muzej slovenske osamosvojitve ponujal razgled nad demokratizacijskim in osamosvojitvenim dogajanjem v celotnem slovenskem kulturnem prostoru?

S tem vprašanjem se vračava k že omenjenemu logotipu muzeja: vanj smo na lipovem listu v nacionalnih barvah umestili Triglav, ki pa ima tri enake vrhove. Bilo je že nekaj vprašanj, zakaj ta »odmik« od ustaljene podobe. Trije enaki vrhovi želijo ponazoriti prav tri Slovenije: matično, zamejsko in izseljensko. Tako želimo tudi na simbolni ravni pokazati, da gre za skupni slovenski prostor, v katerem imajo vse tri Slovenije pomembno, enakopravno vlogo. Seveda bomo v tem duhu nagovarjali tudi zamejstvo in izseljenstvo, naša muzejska zgodba želi biti zaokrožena, celovita; predstaviti želi vse zorne kote procesa, ki je pripeljal do državnosti.

Poleg velikih skupnostnih zgodb so za razumevanje preteklosti pomembne tudi zgodbe slehernika.

Podobno ambicijo ima tudi vaša prva občasna razstava, ki je napovedana za letošnji maj. V središče postavlja vprašanje plebiscita. Kako ga bo osvetlila?

Res smo za prvo občasno razstavo želel izpostaviti nek na simbolni in dejanski ravni ključni dogodek. Izbrali smo plebiscit, a ne samo plebiscit 1990. Postaviti ga želimo v širši kontekst, zato bo razstava opozorila tudi na dva predhodna, za slovensko zgodovino izjemno pomembna plebiscita: prvi je beneški leta 1866, drugi koroški leta 1920. Oba se za slovensko stvar izideta neugodno, tretji pa se je, kot pravi tudi slovenski pregovor, izteče ugodno in ima daljnosežne posledice. Z umestitvijo v širši časovni lok bomo skušali povedati slovensko plebiscitno zgodbo, ki pa bo sestavljena iz dveh delov: na eni strani je njen kolektivni, na drugi osebni vidik – kako se torej posameznik znajde v potresu zgodovinskega dogajanja, kako to vpliva na njegovo vsakdanje življenje. Ne smemo pozabiti: poleg velikih skupnostnih zgodb so za razumevanje preteklosti pomembne tudi zgodbe slehernika.

Slovenci so se na plebiscitu decembra 1990 s krepko večino odločili za samostojnost. Podobno so se za samostojnost na referendumu leto dni pozneje odločili Ukrajinci.

Plebiscitna razstava torej v središče postavlja koncept narodne samoodločbe, pojem, ki je še kako aktualen v sedanjih razmerah, ko ena močna država, to je Rusija, svoji sosedi, ki se želi demokratizirati in utrditi državnost, z vojaško silo oporeka pravico do samoodločbe. Kakšen je vaš pogled na vojno v Ukrajini? Vidite kakšne vzporednice s slovenskim osamosvojitvenim procesom?

Če pogledam nazaj 30 let: Slovenci so se na plebiscitu decembra 1990 s krepko večino odločili za samostojnost. Podobno so se za samostojnost na referendumu leto dni pozneje odločili Ukrajinci; tudi na Krimu je večina udeležencev referenduma glasovala za samostojno Ukrajino. Do tod podobnost, sicer pa je zgodovinski proces v obeh zgodbah različen. Tu je ključno vprašanje skupnih vrednot: v Sloveniji so očitno bile toliko močne, da so združevale, in je Slovenije zaživela kot polnokrvna država; na drugi strani pa je v Ukrajini ta proces nekoliko drugačen, ker te skupne vrednote očitno niso bile tako trdno vpete v vsakdanje življenje. Podpora temeljni pravici do samoodločbe se potem ne izkaže in uresniči v polnosti. Seveda moramo pri tem imeti vseskozi pred očmi vpliv velike ruske sosede; tu gre za t. i. Guliverjev učinek, ki zmanjšuje centripetalne sile še zlasti v nekaterih delih Ukrajine. Seveda so še drugi družbeni problemi, ki so slabili ukrajinsko državnost, zato država ni bila tako pripravljena na eksterne šoke, kot je bila Slovenija. Tudi mi smo šli čez kakšne težje zgodbe, kot je bila težavna tranzicija v začetku 90. let, potem velika gospodarska kriza 2008, ki je precej pretresla Slovenijo, toda skupne vrednote, ki povezujejo Slovenijo, so dovolj močno vpete v našo družbo in državno tkivo, da izzive laže prenesemo. V Ukrajini je situacija drugačna. Pred leti sem gostil kolegico iz Hakrova, ki je raziskovalno primerjala slovensko in ukrajinsko zgodbo. Njena ugotovitev je med drugim bila, da v Sloveniji s ponosom praznujemo državne praznike, v Ukrajini pa takrat še zdaleč ni tako …

(Vprašujoč, skorajda nejeveren pogled spraševalca …)

Imam občutek, da se s to njeno oceno o Sloveniji ne strinjate … (smeh) Ampak tudi to je pomembno: pogled tujcev, ki nimajo tako poglobljenega kulturno-zgodovinskega vpogleda v našo stvarnost. Tako tudi mi zdaj od zunaj gledamo Ukrajino in poskušamo razumeti, kaj se pri njih dogaja.

In morda tudi skušamo razumeti, kako sedaj vsiljena Putinova vojna daje bistven pospešek povezovalnim procesom v ukrajinski družbi, ki so doslej, kot ste dejali, morda ponekod ostajali na pol poti.

Res je. Pri vzporejanju slovenske in ukrajinske zgodbe pa je pomemben tudi poudarek, na katerega opozarja zlasti kolega Aleš Maver: Ukrajinci so se za svojo državo prvič odločili leta 1917, četudi niso imeli svojih nacionalno-reprezentativnih institucij, niti svojega jezika v šolah in uradih ne, Slovenci pa so v tem času to imeli, pa se za državnost leta 1918 niso odločili. Tu velja spomniti na zanimivo misel Izidorja Cankarja: ali si lahko privoščimo narodno individualnost, ali smo jo sposobni vzdrževati kot takrat le malo več kot milijonski narod? Takratni odgovor na to vprašanje je bil ne, da se je torej bolje povezovati v sklopu južnoslovanske skupine. Toda ta želja po državnosti ne zamre, v 20. in 30. letih se krepijo nacionalne institucije, kljub kakšnim drugačnim pogledom se oblikuje trdna nacionalna slovenska elita, ki se tudi pozneje, po drugi svetovni vojni, slovenstvu nikoli ne odpove. Saj so ideje o bratstvu in enotnosti, ampak večinsko prebivalstvo vztraja v slovenstvu. Vedno tudi tli dialog med Slovenci v domovini in zamejstvu, kjer je misel o državnosti zelo živa. Te ideje iz zamejstva v domovino prihajajo po ovinkih …

… pa pod mizo …

… in v skritih kovčkih. Naletijo pa na dober odmev. Potem se zgodba o želji po boljšem življenju v primežu slabo vodenega gospodarstva in politične krize vedno bolj uveljavlja – vedno bolj se uveljavlja ideja samoodgovornosti, ki se potem razvije v željo po državotvornosti.

Naša druga občasna razstava bo posvečena dr. Jožetu Pučniku: kako je umeščen v slovenski zgodovinski spomin, kako se ga spominjajo sodobniki.

Te dni smo se spominjali obletnice rojstva enega ključnih ljudi, ki je v vseh okoliščinah, tudi v zaporu in izseljenstvu, vztrajal pri ideji samoodgovornosti, ki potem prerase v željo po državotvornosti. V mislih imam seveda dr. Jožeta Pučnika, ki se je rodil 9. marca 1932. Ali bo Muzej slovenske osamosvojitve predstavil tudi njegovo zgodbo?

Naša druga občasna razstava bo posvečena prav njemu: kako je umeščen v slovenski zgodovinski spomin, kako se ga spominjajo sodobniki. Prikazati ga želimo kot politika, raziskovalca in tudi kot človeka. Glede na preliminarne raziskave je prav ta človeški vidik tisti, ki morda najbolj manjka v slovenskem javnem prostoru …

… kjer so ga naslikali precej drugačnega, kot je dejansko bil.

Prej sem omenil pričevanje gospoda Strgarja. Dotaknil se je tudi znanega Pučnikovega odgovora na vprašanje, ali je veren, v volilni kampanji za predsednika predsedstva. Pučnik je odgovoril, da je ateist, in po mnenju nekaterih ravno zato izgubil kakšen odstotek podpore. Gospod Strgar pa ga ceni prav zato, ker je na to vprašanje odgovoril iskreno in se pri tem ni zapletal v »polgovor« …

… kot se je nekdo drug v isti zgodbi ob istem vprašanju. A pustiva zdaj to ob strani. Če se vrneva k muzeju: ali bodo po vaših načrtih le ljudje prihajali v Muzej slovenske osamosvojitve ali bo tudi muzej prihajal k ljudem?

Vsekakor bomo tudi mi hodili k ljudem pregledovat muzejske predmete, snemat živa pričevanja, prirejat dogodke po Sloveniji in zamejstvu, če bo mogoče tudi v izseljenstvu. Naša velika želja je zlasti, da bi sodelovali s šolami.

FOTO: Tatjana Splichal

Menda ustanavljate tudi klub prijateljev muzeja?

Res je. To je ustaljena praksa v tujini. Naš cilj je, da bi nam tak klub pomagal tudi pri pridobivanju donacij, ki so zlasti pri odkupu muzejskih predmetov hitra in učinkovita pot. Skratka: vrata muzeja so odprta za sodelovanje. Vabljeni!

Kontaktni podatki Muzeja slovenske osamosvojitve
Naslov začasne lokacije: Jamova 25, Ljubljana
Spletna stran: https://muzej-slovenske-osamosvojitve.si
Elektronski naslov: info@muzej-slovenske-osamosvojitve.si