Demokracijo, ki je v nizu modernizacijskih desetletij postala politični izraz zahodne civilizacije, so totalitaristi pred drugo svetovno vojno zaničljivo odpravljali kot režim debaterjev. Soočanje mnenj se jim je zdelo izguba časa: spoprijemi misli in besed naj se umaknejo spopadom sil. Mar ni že Goethe svojemu Faustu, ki se je mnogim zdel tako popolno utelešenje modernega človeka, da so kar celotno zahodno civilizacijo imenovali po njem, položil v usta zatrjevanja o prvenstvu dejanja pred vsem drugim?

Kjer ni zalegla pest, so ljudje, katerih življenja so se med prvo svetovno vojno soočila s skrajno ogroženostjo in surovostjo, tudi v mirnem času zgrabili za orožje in se trudili utišati drugače misleče. Rezultat? Mir je postal drugo ime za večno vojno. Cilj? Kajpak trajni mir! A ta je ostajal vedno le sen večno jutrišnjega dne, medtem ko je sleherno sedanjost napolnjeval boj. Nič več ni bilo za vsakogar. Kadar se je govorilo o sleherniku, se je mislilo samo na enako misleče...