Papež Frančišek nas spodbuja k molitvi in zanimanju za kristjane na Bližnjem vzhodu. V svojih dokumentih in nastopih redno poudarja pomen medverskega dialoga za preživetje krščanskih skupnosti v versko raznolikem prostoru, kjer kristjani predstavljajo le še manjši delež prebivalstva. Na svojih dosedanjih apostolskih potovanjih je obiskal Egipt, Združene arabske emirate in Irak ter tamkajšnjim kristjanom tudi tako izkazal bližino in skrb za njihovo ohranitev v zahtevnih družbenih razmerah. Prepričan je, da je drža dialoga edina pot sobivanja v večinsko muslimanskem okolju, ki lahko vodi k miru in medsebojnemu sodelovanju.

Potrebo katoličanov po navezovanju stikov s pripadniki drugih cerkva in verstev so že davno prepoznali frančiškani iz redovne skupnosti v Kairu, ki imajo v mestnem okrožju Muski starodavni samostan, v katerem deluje študijsko središče za raziskovanje vzhodnega krščanstva. Njihova ugledna knjižnica velja za prvo krščansko knjižnico v egiptovski prestolnici. Med njenimi obiskovalci so tudi nekatoliški kristjani in muslimani, zato pomeni prostor ekumenskega in medverskega dialoga na znanstvenoraziskovalni ravni. Frančiškani delujejo v revnem predelu mesta, kjer vodijo tudi mrežo karitativnih in socialnih dejavnosti za uboge ne glede na njihovo versko pripadnost.

Zgodovina frančiškanov v Muskiju

Egipt ima pomembno vlogo v zgodovini krščanstva. Poleg dobro znanih svetopisemskih povezav je dežela pomembna zlasti zaradi srečanja sv. Frančiška Asiškega in egiptovskega sultana Malika al Kamila leta 1219, ki sta se bila sredi vojnih spopadov sposobna pogovarjati v duhu spoštovanja in medsebojnega sprejemanja. Frančiškovi bratje so od tedaj ostali na širšem območju Bližnjega vzhoda. V Egiptu se sicer sprva niso ustalili, zadnjih štiristo let pa beležimo njihovo nepretrgano prisotnost.

Za eno njihovih najstarejših egiptovskih postojank velja samostan v Muskiju, nekoč umirjeni četrti, danes pa živahnem in prenaseljenem predelu glavnega mesta. Tam so se naselili v začetku 17. stoletja in leta 1632 zgradili cerkev, ki so jo sto let pozneje povečali. Menda je tam med svojimi vojaškimi pohodi nad Egipt večkrat molil Napoleon Bonaparte. Cerkev so sredi 19. stoletja porušili in zaradi povečanih potreb zgradili novo cerkev Marijinega vnebovzetja. 

Obiskovalci knjižnice so pogosto muslimanski študentje in intelektualci, ki jih zanima zgodovina odnosov med kristjani in muslimani.

V Egipt so se tedaj zaradi ugodnih političnih razmer in poslovnih priložnosti priseljevale večje skupine evropskih priseljencev, ki so potrebovali versko oskrbo.

Razvoj župnije v Muskiju je dosegel vrh na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko je župnijsko občestvo štelo kar 20.000 vernikov. Največjo evropsko skupnost so sestavljali Italijani, med mnogimi priseljenci pa so bili tudi Slovenci, ki so bili v tistem času močno navzoči v Egiptu. Zaradi velikega števila evropskih vernikov so bile nedeljske in praznične maše namenjene petim skupnostim: italijanski, malteški, francoski, nemški in slovanski. Tesno povezanost župnije z evropskimi deželami izkazuje tudi velika slika s podobo Marijinega vnebovzetja, ki jo je frančiškanom podaril avstrijski cesar Franc Jožef in do današnjega dne krasi glavni oltar cerkve. V cerkvi so se evropski priseljenci k bogoslužju zbirali še globoko v 20. stoletju. Razmere so se občutno spremenile po drugi svetovni vojni in egiptovski revoluciji (1952), ko se je končalo obdobje monarhije. V novi družbenopolitični stvarnosti Naserjevega režima tujci niso bili več zaželeni, zato so množično zapuščali Egipt. Župnija Marijinega vnebovzetja je po letu 1952 ostala skoraj brez vernikov.

V želji po boljši namembnosti prostornega samostana so frančiškani leta 1952 odprli raziskovalno središče za študij krščanstva na Bližnjem vzhodu, ki ga je uradno odprl boter revolucionarnega prevrata in poznejši prvi egiptovski predsednik Mohamed Naguib. Na tem znanstvenem zavodu je že nekaj let po njegovi ustanovitvi deloval slovenski pater Metod Brlek, ki je skoraj vse redovno življenje preživel v Jeruzalemu. V zavodu je bil v letih 1959–60 predavatelj vzhodne teologije in zgodovine vzhodnih cerkva. Kmalu zatem je v letih 1962–65, ko je bilo v Kairu le še kakih sto Slovencev, delo župnika in gvardijana v Muskiju opravljal drugi Slovenec, frančiškanski pater Jozafat Ambrožič iz Gorij na Gorenjskem (prispevek o njem je bil objavljen v 128. številki Slovenskega časa). Tako so tudi Slovenci pustili pomemben pečat v zgodovini tega kraja.

Dejavnosti samostana danes

Samostan v kairski četrti Muski deluje še danes in predstavlja pomembno točko skupnosti katoličanov v največjem mestu Bližnjega vzhoda. Pomemben je zlasti zaradi študijskega središča, v pastoralnem oziru pa je število vernikov v župniji zelo majhno. Večje katoliške skupnosti v Kairu so pri frančiškanih pri sv. Jožefu in v stolni cerkvi v Heliopolisu. V samostanu v Muskiju delujejo štirje redovniki, po rodu sta dva Italijana, dva Egipčana. Bratje vodijo znanstveno središče, župnijo in vrtec za otroke iz revnih družin. Samostan v Muskiju je sedaj edina postojanka frančiškanov v Egiptu, ki upravno še sodi h kustodiji Svete dežele s sedežem v Jeruzalemu. Vse druge egiptovske postojanke je kustodija predala domači frančiškanski provinci Sv. družine, ki je bila ustanovljena leta 1992.

Samostan slovi po bogatem arhivu in veliki knjižnici, ki vsebuje preko 30.000 enot, med drugim hrani redke arabske, koptske, turške in perzijske rokopise. Na temelju starodavne knjižnice deluje omenjeno študijsko središče, ki različnim raziskovalcem ponuja raznovrstne vire in literaturo za študij krščanske prisotnosti na Bližnjem vzhodu. Obiskovalci knjižnice so pogosto muslimanski študentje in intelektualci, ki jih zanima zgodovina odnosov med kristjani in muslimani. Mnogo obiskovalcev prihaja s slavne islamske univerze Al-Azhar. Ti raziskujejo krščansko ozadje križarskih pohodov ali se poglabljajo v papeške dokumente, življenjepise svetnikov in zgodovino krščanstva v Evropi. Po prepričanju patra Vincencija, voditelja študijskega središča, ki v samostanu deluje že več kot petdeset let, je pripravljenost muslimanov za študij virov in osvetljevanje zgodovinskih dogodkov z različnih gledišč koristna za razumevanje sogovornika in nadaljnje medversko zbliževanje. Učeni frančiškani, ki delujejo v raziskovalnem središču, obiskovalcem radi pomagajo s prevodi grških, latinskih in drugih rokopisov. Bratje v okviru študijskega središča letno izdajajo tudi znanstveno glasilo Collectanea, ki objavlja znanstvene ugotovitve raziskovalcev na podlagi uporabljenih virov iz samostanske knjižnice.

Kustodija Svete dežele si prizadeva prenoviti študijsko središče in ga še bolj približati različnim profilom raziskovalcev. Na ta način želi okrepiti svojo navzočnost v glavnem mestu Egipta in pričevati za vrednote sodelovanja ter medsebojnega razumevanja, saj je temeljno krščansko poslanstvo oznanjati evangelij miru, ki je še posebej v tistih krajih tako pomemben.