Šolski prag bo 1. septembra prvič prestopilo 21.366 prvošolk in prvošolcev. Foto: Bernardka Rupnik


Za 190.990 učencev in 73.900 dijakov se bo v torek začela šola, od tega za 21.366 otrok sploh prvič. Prag srednje šole bo prvič prestopilo 21 tisoč dijakinj in dijakov. Potem ko je spomladi pouk potekal na daljavo, se bo šolsko leto začelo v učilnicah, tako za učence kot tudi za dijake, je sporočila ministrica za izobraževanje Simona Kustec.

Za razliko od preteklih let bo novo šolsko leto letos drugačno, saj bodo morali vsi udeleženci vsaj nekaj časa upoštevati priporočila za omejevanje širjenja koronavirusa. V torek bo pouk stekel po t. i. modelu B, ki predvideva vrnitev v šole vseh z določenimi prilagoditvami oziroma ob upoštevanju priporočil NIJZ. Med drugim bodo morale šole zagotavljati ustrezno razdaljo med učenci različnih oddelkov, redno umivanje rok in zračenje prostorov. Malica bo potekala v učilnici, za kosilo pa bo treba določiti urnik oziroma število učencev, ki so lahko istočasno v jedilnici. Več o priporočilih v publikaciji, ki jo je izdalo ministrstvo.

Odločitev ministrstva pozdravlja tudi psiholog in predsednik Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje dr. Kristijan Musek Lešnik. V pogovoru za Družino je poudaril, da je šola za otroke pomemben prostor socializacije.

Zakaj je dobro, da se učenci in dijaki vrnejo v šolo?
V času šolanja na domu smo ob vseh neprijetnostih začeli razmišljati, da šola ni le prostor, kjer se dogaja učni proces in se otroški možgani polnijo z informacijami. Pač pa tudi prostor, kjer se dogaja socializacija in otroci razvijajo socialne in druge življenjske veščine, kot so odgovornost, odnos do drugih, odnos do sveta, empatičen odnos, sodelovanje, itd. Predvsem se je pokazalo, da ta orodja, ki jih sodobna tehnologija omogočaj, so lahko zelo uporabna orodja v šolskem prostoru, nikakor pa ne morejo nadomestiti osebnega stika, ki se zgodi, ko smo ljudje skupaj. S tega vidika, se mi ta odločitev, da se pouk začne v učilnici, zdi tako pomembna. Zato sem tudi že v spomladanskem času opozarjal, da je prav, da grejo otroci čim prej nazaj v šolo.

Drugi vidik je, da za manjši del otrok, ki imajo mogoče slabšo socialno situacijo doma, šola ni le šola, temveč tudi prostor, kjer se počutijo dobro, varno. Za te otroke je šolsko okolje še toliko bolj pomembno. In tretje, to je predvsem za srednješolce, ki so bili najdlje doma in so brez šole že skoraj pol leta: ena pomembnih stvari v življenju so tudi rutine, ki nam dajejo stabilnost, delovne navade in tukaj je z vidika srednja šola zelo pomembna.


Kristijan Musek Lešnik: Otroci imajo čisto drugačen odnos do stvari, ko sami pridejo do znanja, kot če jim učitelj kaže prosojnice. Foto: osebni arhiv

Kakšna znanja danes otroci dobijo v šoli? Ali je šolski program že prilagojen hitro spreminjajoči se družbi in naglemu razvoju, ko je nemogoče napovedati, kakšne poklice bodo današnji otroci opravljali?
Šolski programi so v vseh razvitih državah podobni in imajo svojo kilometrino, kar je dobro in pomeni, da so utečeni. A po drugi strani smo pred 50 leti lahko napovedali, v kakšnem svetu bodo živele takratne generacije otrok. Danes pa se nam niti sanja ne, kakšne poklice bodo opravljali današnji otroci. Tu se mi zdi pomembno, da se pozornost v šolskih sistemih začne počasi premikati stran od posameznih specifičnih znanj in se začne ukvarjati s tem s ključnimi življenjskimi veščinami, ki bodo za otroke pomembne. To so pozitiven odnos do sveta, empatija, odgovornost, vztrajnost …

Mislim, da bo v prihodnjih letih v vseh razvitih državah zelo veliko razprave o tem, katera so temeljna znanja na posameznih področjih, kot so matematika, jeziki, naravoslovje, družboslovje, za katera je ključno, da se jih otroci naučijo in jih razvijajo. In na drugi strani, kaj od tistega, kar je v učnih načrtih, mogoče ni potrebe, da bi pravzaprav predelovali vsi otroci.

Ena ključnih stvari, katerim bi se osnovna šola morala v prihodnjih letih posebej posvetiti, je, da pomaga otroku oz. mlademu človeku prepoznati, katera so tista področja, ki ga zanimajo, ga veselijo, kjer se čuti kompetentnega in ga tam najbolj krepiti. To, kar je bilo v zadnjih letih nekoliko zapostavljeno in imamo danes cel kup mladih, ki nimajo predstave, kaj jih veseli in kaj bi radi v življenju delali.

Torej oklestiti podatke? Je teh preveč?
Nekoč so se v šoli učili o stvareh, ki jih prej niso vedeli, ker niso imeli dostopa do informacij. Šola jim je odpirala obzorja sveta. Danes imajo otroci prek knjig, televizije, interneta in tudi staršev dostop do blazne množice informacij. Dogaja se ravno ta paradoks, da imajo otroci veliko več informacij kot včasih, ampak znanja imajo pa manj oz. je manj poglobljeno. Hkrati med temi informacijami begajo in ne najdejo tistega, kar bi jih res zanimalo in bi to delali. Ne mislim, da bi otrok pri 12 letih moral imeti začrtano karierno pot. Je pa povsem nekaj drugega, če imamo otroka, ki ga privlačijo, zanimajo stvari in mu v šoli pomagamo, da ta svoja močna področja krepi in razvija. To je tudi eden od razlogov, zakaj tolikšen del otrok šolo namesto kot nekaj zanimivega, doživlja kot breme.


Dijakinje in dijaki se v učilnice vračajo po skoraj pol leta. Foto: Matic Ritonja/Sportida

Kako otroke navdušiti, da bi jih gnala radovednost po novih znanjih, ne pa po uspehu v številkah? Kdo ima tu ključno vlogo starši ali učitelji?
Vsi odrasli v otrokovem življenju vplivajo na to, ali bo uspel ohraniti otrokovo radovednost. Velik del tega se zgublja ravno zaradi tega, ker jih na eni strani ukalupljamo in ker ustvarjamo neka pričakovanja, katera znanja so pomembna. Tu šola lahko naredi marsikaj. Otroci imajo čisto drugačen odnos do stvari, ko sami razmišljajo o njih, ko so aktivni učenci, ko sami prek nekega razmišljanja/projekta pridejo do nekega znanja, kot če berejo učbenik ali jim učitelj kaže prosojnice. Ena pot do tega je, da se skuša narediti vse, da bodo šolarji čim bolj aktivni. Ker ko so pasivni prejemniki informacij, te informacije za njih niti nimajo nekega pravega smisla, ne znajo jih povezati s svojim življenjem.

Več izkustva in manj teorije?
To je tisto, čemur rečemo izkustveno učenje in kar poznamo že dolgo časa. Je pa bolj zahtevno za učitelje, ki se morajo bolj pripravljati. So pa na dolgi rok so rezultati toliko drugačni, da se je smiselno s tem ukvarjati.

Je obdobje učenja na daljavo to že kaj pokazalo? Iz raziskave Zavoda za šolstvo je razvidno, da so dijaki pohvalili raznolike metode dela.
Mislim, da bi bila velika napaka, da bi enostavno rekli, da je bilo to izredno stanje, ki ga želimo pozabiti in iti nazaj na to, kot je bilo. V tem času smo se in učitelji in učenci in dijaki naučili uporabljati nekatera orodja, ki so lahko zelo uporabna, ampak seveda kot neka popestritev tega, kar v šolah delamo. Če bomo znali iz koronskega časa tudi nekaj teh pozitivnih reči potegniti, nam bo mogoče uspelo šolo narediti malo bolj zanimivo za šolarje.


Več o tem, kako narediti otrokom zanimivo izobraževanje, ki bi služilo ne le posameznikom, temveč celotni družbi preberite v novi številki tednika Družina (35/2020).


Preberite tudi:
- Kako bo potekal verouk v novem veroučnem letu?
- Hura, šola!