Na planinskih izletih po Zgornjem Posočju se ne moremo izogniti spominom na vojne čase. Čeprav bo od začetka spopadov na soški fronti kmalu minilo že stoletje, lahko na strmih pobočjih nad Sočo še vedno vidimo kaverne in dele nekdanjih utrjenih položajev. Po tamkajšnjih hribih pa je raztresenih tudi okrog sedemdeset planin. Na nekaterih je življenjski utrip zamrl že pred desetletji, na drugih pa lahko v teh dneh slišimo veselo pozvanjanje kravjih zvoncev in poskusimo domači sir.

Ostaline soške fronte so pomembna kulturna in zgodovinska dediščina, zato je slovenska vlada pred desetimi leti sprejela poseben program za njihovo ohranitev, obnovo in predstavitev. V ta namen je bila ustanovljena Fundacija Poti miru v Posočju, ki med drugim skrbi za šest muzejev na prostem: Čelo, Ravelnik, Zaprikraj, Kolovrat, Mrzli vrh in Mengore. Vse te muzeje povezuje več kot sto kilometrov dolga Pot miru, ogledamo pa si jih lahko sami ali v spremstvu vodnika, ki nam podrobno predstavi zgodovino in krajevne posebnosti posameznega območja.



Puščavnikovo domovanje
Na levem bregu Soče med Kobaridom in Tolminom se dviga 1359 metrov visok Mrzli vrh. Na njem so med prvo svetovno vojno potekali najbolj krvavi boji v Zgornjem Posočju, danes pa je to prijetna in ne preveč oblegana izletniška točka. Do planine Pretovč, ki leži na severni strani gore, in naprej na vrh se lahko povzpnemo iz Zatolmina, od cerkve Svetega Duha na Javorci ali iz vasi Krn.

V oblačnem julijskem jutru sem se z Mihaelom Uršičem, vodnikom Fundacije Poti miru v Posočju, iz Kobarida odpeljal proti vasem Ladra, Smast, Libušnje in Vrsno. Asfaltna cesta se je hitro zapodila navkreber in začela ubirati ovinke, nad Vrsnim pa je postala še neprijetno ozka in nenaklonjena srečevanju. Med hišami v Krnu, skoraj devetsto metrov nad morjem, sva pri kažipotu zavila v desno in se mimo zadnjih hiš odpeljala do manjšega parkirišča.

Široka pešpot proti Mrzlemu vrhu se je že po nekaj korakih skrila med drevje. Čez deset minut sva na razcepu zavila navkreber in nadaljevala do kraja, kjer je v kaverni kar osemnajst let živel domačin Franc Gabršček, dokler ga leta 1952 ni zasul snežni plaz. Pozneje se steza pridruži novi gozdni poti, ki pripelje do makadamske ceste pod planino Pretovč.

Urhi in zadnji hleb sira
Na planini se začenja krožna pot po muzeju na prostem Mrzli vrh. Rdeče-črne oznake na tleh in na lesenih količkih so naju popeljale na desno čez pašnik in nato v gozd, skozi katerega sva prispela na planino Lapoč. Kamnite, s pločevino pokrite stavbe na njej, se skrivajo med drevjem, pod njimi pa je manjši kal, v katerem se ob sončnih dneh z lenobno raztegnjenimi kraki grejejo planinski urhi.

Prebivalci vasi v dolini so si na pobočjih Mrzlega vrha že davno uredili pašnike in senožeti, ki pa so jih med vojno preorale mine in topovski izstrelki. Ko je orožje utihnilo, so pašnike deloma obnovili in poleti 1922 zgradili novo planino Lapoč. Po drugi svetovni vojni je življenje na njej začelo zamirati in leta 1975 so z nje odnesli zadnji hleb sira.



V dopoldanski pripeki smo na njenem obrobju srečali le tri krave, ki so smukale listje pod zloglasno koto 1186. Mrzli vrh je bil ključna točka v avstro-ogrski obrambi tolminskega mostišča, zato ga je poskušala italijanska vojska za vsako ceno zavzeti. To se ji ni posrečilo, saj so se njeni poveljniki preveč obotavljali. Prvi naskok so ukazali šele nekaj dni po zavzetju Kobarida, zato so imele avstro-ogrske sile dovolj časa za utrditev položajev in prihod okrepitev. Italijanski vojaki so zavzeli le planino Lapoč, nad katero se je frontna črta ustalila. Čeprav so potem pod avstro-ogrskimi položaji vrtali rove in prožili mine, jim to ni prineslo želenega napredovanja

Rajski vrt in podzemna kapela
S planine se pot nekoliko spusti, nato pa zavije proti vzhodu in krene proti vrhu. Pobočja Mrzlega vrha so bila pred nekaj dnevi videti kakor rajski vrt. Na trnatem šipku so viseli nežni rožnati cvetovi, malce naprej so se razkazovale orjaške ivanjščice, okolica visokega lesenega križa na vrhu pa je bila pogrnjena z rumenimi preprogami škrobotca.

Na planino Pretovč sva se vrnila po stezi, ki gre sprva proti vzhodu, nato pa se spusti na severna pobočja Mrzlega vrha. Tam leži ob njej kaverna, ki je nudila prvo zatočišče avstro-ogrskim vojakom za frontno črto. Ko so leta 1917 madžarski vojaki v njej zgradili oltar, pa so prostor uporabljali tudi za verske obrede.

Nekoč je bilo vse drugače
Na planini Pretovč, kjer sva se med vzponom ustavila le za nekaj minut, sva si zdaj privoščila dolg počitek. Med prijetnim klepetom o nekdanjem in sedanjem življenju na planinah nama je Nevenka Obleščak spekla slastno friko. Ta tradicionalna posoška jed, s katero so se nekoč krepčali predvsem golcarji (delavci v gozdu) in pastirji, me je navdušila že ob prvih grižljajih. V teh krajih jo večinoma pripravljajo iz sira, krompirja in masti, ponekod pa dodajo še jajca, ki jih spet drugje uporabijo namesto krompirja.

Nevenkin mož Igor nama je medtem povedal, da se letos na planini pase osemindvajset krav, ki pripadajo desetim gospodarjem iz petih vasi. Za vsako kravo mora gospodar v letošnjem letu na planini preživeti tri dni in pol. Življenje na planini seveda ni tako idilično, kot ga slika pesem »Na planincah luštno biti«. Vstajajo že ob treh zjutraj, v naslednji uri in četrt pomolzejo krave ter jih potem ob petih spustijo na pašo. V začetku pašne sezone so dnevno namolzli okrog petsto litrov mleka, zdaj pa se količina manjša in bo septembra padla na dobrih dvesto litrov. Količino namolzenega mleka skrbno beležijo, saj na podlagi teh podatkov potem razdelijo sir, ki ga je bilo lansko leto okrog štiri tone.

Današnje življenje pa je vseeno veliko lažje od tistega, ki ga je na sosednji planini Lapoč že pri trinajstih letih okusil Nevenkin oče Ivan Kanalec. Dobro se še spomni, kako so trikrat na dan jedli polento. Kot pastir je za plačilo dobil štirideset dekagramov sira na dan, sirarjem pa ga je pripadalo dvajset dekagramov več. V prostem času je v okolici planine zbiral železje iz prve svetovne vojne. Čeprav ga je težko spravil v dolino, se je bilo vredno potruditi, saj je zanj iztržil več, kot je znašala njegova »pastirska plača«.

Od planine do Planike
V zgodnjem popoldnevu sva se poslovila od prijaznih sogovornikov na planini Pretovč in krenila v dolino, kjer naju je čakal še sprehod po zgodovini planinskega pašništva. V Mlekarni Planika v Kobaridu so namreč sredi maja odprli zgodovinsko etnološko zbirko Od planine do Planike, ki podrobno predstavlja življenje na planinah in sodobno predelavo mleka v dolini. Zbirka, ki si jo lahko ogledamo vsak dan med 10. in 18. uro, obsega dobrih petnajst minut dolg predstavitveni film ter obsežno slikovno in pisno gradivo, ki je razporejeno po stenah nekdanje garaže za mlekarska vozila. V sredini prostora pa je prikazana notranjost planinskega stanu oziroma sirarne – z odprtim ognjiščem in vsemi potrebnimi pripomočki za predelavo mleka.

Planine v Zgornjem Posočju se v pisnih virih prvič omenjajo v 12. in 13. stoletju. Na Bovškem je na njih prevladovala drobnica, na Kobariškem in Tolminskem pa goveja živina. Velik mejnik v razvoju sirarstva v teh krajih je bil prihod švicarskega učitelja sirarstva Tomaža Hitza, ki je imel poleti leta 1874 na planini Razor odmeven tečaj. Pomembna pa sta bila tudi ustanovitev mlekarne v Tolminu po prvi svetovni vojni in gradnja sirarne v Kobaridu, ki je začela delovati leta 1957. Na njenih temeljih je Kmetijska zadruga iz Tolmina leta 1995 ustanovila Mlekarno Planika, ki je znana po kakovostnih izdelkih iz nehomogeniziranega mleka.



Mlekarna na območju občin Tolmin, Kobarid in Bovec ter na obrobnih delih občin Idrija, Kanal in Nova Gorica ter v Bohinju letno odkupi osem milijonov litrov mleka. Iz njega izdelujejo sire Tolminc, Planika in Kober, maslo, kislo smetano, kefir in skuto, zelo znano je tudi njihovo sveže mleko. Direktorica Anka Lipušček Miklavič, ki nama je prijazno razkazala etnološko zbirko, je poudarila, da so vsi izdelki narejeni iz mleka, ki je pasterizirano pri temperaturi 72 stopinj Celzija. Na ta način uničijo zdravju škodljive mikrobe, ohranijo pa vse pomembne sestavine surovega mleka.

Mrzli vrh (1359 m)
Višinska razlika iz vasi Krn: 490 metrov.
Dolžina izleta: 5 do 6 ur. Iz Krna do planine Pretovč je dobra ura hoda, za krožno pot po Mrzlem vrhu porabimo približno dve uri, s planine do izhodišča pa se vrnemo v uri.
Vodeni izleti: na Mrzli vrh vsako soboto ob 9. uri, na Kolovrat vsako sredo ob 10. uri. Informacije in prijave: Informacijski center Pot miru, Gregorčičeva 8, Kobarid, telefon 05/389-01-67.
Več informacij: www.potimiruvposocju.si in www.potmiru.si (muzeji na prostem) in www.mlekarna-planika.si (Mlekarna Planika).